Velikokrat sem že slišal od ljudi: “Ah samo da bi bil srečen” in Imam občutek, da veliko ljudi poskuša živeti srečno življenje. Strah, negotovost, nemir, žalost, razočaranje, jeza,… pri večini niso na to-do listi.
Če bi ti nekdo ponudil milijardo dolarjev ali pa srečo do smrti, kaj bi izbral?
Kaj torej je sreča, kako naj bom srečen in zadovoljen?
“Find something that makes you happy and let it kill you”, bi bil lahko lep napis za na majico. Zagotovo bom bolj srečen, če bom delal nekaj kar me veseli kajne?
Ali pa klasične ljubezenske zgodbe, ki pravijo, da naj najdem tisto pravo ljubezen, “The one”. Najbolje da kar belega konja zajaham in jo rešim iz rok nepridipravov, se poročiva, narediva otroke in živiva srečno do konca svojih dni. Sigurno bom večkrat srečen, če bom živel z osebo, ki je meni ljuba kajne?
Pa na materialne dobrine ne smem pozabiti. Samo da si kupim tisto lepo hišo, malo boljši avto, večji televizor in bazen na vrtu. Pa vodni skuter, saj res vedno sem si želel imeti vodni skuter. Vse to me bo sigurno naredilo bolj srečnega!
Torej nekaj kar rad delam, ljubečo ženo, otroke, hišo, avto, bazen pa vodni skuter in bom srečen?
Sicer še nimam bazena in otrok, ampak imam občutek, da vse to zgoraj ni razlog za srečo. Kako sem lahko bil torej nekaj dni nazaj nesrečen, če sem delal kar sem hotel, imel osebo, ki me ljubi in bil plačan za skoke iz letala, kar me res veseli?
Obenem pa se spomnim časov, ko sem bil še v srednji šoli. Hodil sem proti postaji iz šole, samski, v dežju in sem bil neizmerno srečen. Kako je to možno?
Ali je možno da pridejo občutki sreče od znotraj? Se morda jaz sam nekako odločim kdaj bom srečen in kdaj žalosten, jezen, razočaran, prestrašen? Kako to deluje, zakaj se potem ne odločim in sem ves čas srečen?
Večkrat sem že namreč opazil, da ljudje na isto situacijo reagirajo drugače. Ko je recimo nekdo prinesel mlečno čokolado na mizo, je bil prvi kolega ves srečen, drugi pa jezen. Verjetno ima prvi kolega res rad mlečno čokolado, drugi pa morda ni bil upoštevan, ker je prosil za temno čokolado. Kar je čisto normalno, saj smo ljudje različni.
Lahko bi nekdo ob ognju čutil veselje, toplino,… Drugi, ki mu je ravnokar zgorela hiša, pa ob ognju verjetno ne bo občutil veselja.
Zunanje situacije torej niso vzrok za moje občutke sreče, jeze, strahu, itd. To izvira iz mene samega, zaradi moje vzgoje, mojih prepričanj, izkušenj, potreb, itd. Če bi bile situacije vzrok za moje občutke, bi se ob neki situaciji vsi okoli mene morali počutili enako. Pa opažam, da temu ni tako.
Preberi ta odstavek še enkrat.
Kako naj bom torej ob vseh situacijah srečen, zadovoljen, vesel, kako naj to nadziram?
Lahko bi tukaj začel razmišljati o potrebah in vzorcih, ki jih imam zaradi vzgoje, dogodkov, okolja. In kako to transformirati. Pa mi to trenutno ni živo in bom pustil za kakšno drugo objavo.
Pri sebi sem namreč spoznal, da trenutno niti ne želim biti ves čas srečen, zadovoljen, vesel. Vedno bolj srčno sprejmem tudi občutke žalosti, jeze, razočaranja, prizadetosti, osamljenosti, obupa,… tako kot veselja, sreče, izpolnjenosti, živosti, radosti, igrivosti,…
Živeti hočem ob celi paleti občutkov, tako dobrih kot slabih. Želim si na glas zajokati, ko bom žalosten. Hoditi v rikverc po vseh štirih, ko bom igriv. Priznati nekomu v obraz, če me bo prizadel. Se režati na ves glas, ko bom vesel. Si dovoliti biti jezen in to izraziti. Deliti živost, ko jo imam viška.
Kdo se je pa pravzaprav odločil, da moram biti ves čas srečen, fuck that!
Želim si dovoliti in pristno občutiti vse občutke! 🙂