Namen vaje: Lahkotnost življenja, odpuščanje, svoboda, spontanost, več sprejemenja sebe in drugih, bolj zdravo telo, manj bolezni, sproščen um.
Moj način življenja do pred kratkim je bil, da sem večino čustev potlačil ali pa ignoriral. Fantje ne jokajo, punce se ne jezijo, izražati jezo in se prepirati sigurno ni vredu. Če si žalosten ob prijateljih, ti bojo takoj pomagali, kar pomeni da žalosten tudi ni biti ok. Vse kar je sprejemljivo je biti ves čas vesel, pa še to ne vedno, recimo na pogrebu. Edino kjer sem si dovolil čustva, je jeza za volanom ali pa med intenzivnim treningom.
In meni eden zelo pomembnih korakov do globljega stika s sabo je, da sprejmem vsa svoja čustva in občutke. Jim pustim da so, in če je primeren prostor, jih tudi izrazim. Seveda brez prestopanja mej drugih ljudi. Če čas in prostor ni primeren, jih lahko izrazim tudi pozneje, ko bom kje na samem.
Narava občutkov je, da so lahko zelo intenzivna, prevzemajoča, žmohtna in kaj hitro lahko zgleda kot, da je to edina realnost, ki obstaja, da bo vedno tako. Pa ne glede na to, so do sedaj še vedno minila. Najmočnejša žalost, jeza, obup, veselje, strah, je bil čez dva tedna nekaj drugega. Občutki so minljivi, pridejo in grejo!
Tudi ko jih izražam ne izginejo za vedno, le skozi mene so šla. Niso se zataknila nekje v telesu, me ne bremenijo več, živim veliko lahkotneje. Samo pomisli kako se je fino jeziti na druge voznike v koloni, kako je fajn biti jezen in se dreti na vse kajne? Ali pa kako se je fino zjokati ob žalostnem filmu? No o tem govorim 🙂
Izvedba: Najdem primeren, varen prostor, kjer me ne bo nihče motil in jaz s svojim izražanjem ne bom motil ostalih.
Ustavim se, lahko zamižim, kolikor se da odmislim okolje in se fokusiram nase. Poskusim začutiti svoje telo, kako se počutim. Ali me kje tišči, zbada, mi je udobno. Me morda stiska v trebuhu, v srcu. Me kje kaj zateguje. Kako se počutim, oz. kakšni so moji trenutni občutki?
Se počutim pozitivno ali negativno?
Je občutek intenziven ali blag?
Čutim morda: Mir, Veselje, Strah, Žalost, Gnus, Jezo, Presenečenje, Sram, Utrujenost?
Do tukaj nekje je imenovanje občutkov večini znano že od otroštva, občutki so pa seveda veliko bolj raznoliki. In če se želimo izraziti popolnoma, je pomembno, da občutek čimbolj točno določimo. Vsak jih doživlja na svoj način in sledeča kategorizacija verjetno ne bo ustrezala vsem. Ampak če je komu v korist, lahko uporabi sledeči seznam, pri ugotavljanju svojega trenutnega občutka:
Veselje: izpolnjenost, navdušenje, pripadnost, sreča, svoboda, užitek, vzburjenje, živost
Strah: krivda, panika, stres, vznemirjenost, zaskrbljenost, živčnost
Žalost: apatičnost, beda, bolečina, brezup, manjvrednost, osamljenost, razočaranje
Gnus: nenaklonjenost, odpor, slabost, užaljenost, zgroženost
Jeza: bes, maščevalnost, nejevoljnost, norost, razdraženost, razjarjenost, zagrenjenost
mir, ponos, presenečenost, razdvojenost, sram, utrujenost, večvrednost, začudenost, zmedenost
Občutkov je seveda še veliko več, preko 250. In dokler ne sestavim meni boljše kategorizacije, in hkrati ohranim preglednost, si jih lahko preberete na naslednjih virih:
https://osebni-razvoj.si/spisek-nekaterih-obcutkov-in-potreb/
https://zirafica.si/clanki/spisek-obcutkov/
https://www.berkeleywellbeing.com/list-of-emotions.html
https://www.therapistaid.com/worksheets/list-of-emotions
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/slovar-custev
Ko občutek najdem, ga izrazim! Če jih je več, si izberem tistega, ki najbolj izstopa, ki je najbolj prezenten.
Pazim, da se ne utapljam, oz. mariniram v njih. Izrazim jih zgolj z namenom, da grejo stran, da se sprostijo. Ko jih izražam, si res dam duška, resno se prepustim tistemu občutku, da me preplavi, da naraste do maksimalne jakosti. Vendar pazim, da sebe ali česa ne poškodujem (v primeru besa, jeze, ipd)
Ko jih izražam, jih izražam s telesom in glasom. Ko sem žalosten jokam, ko sem jezen ponavadi tolčem po kakšnem povštru, ko me je strah se tresem. Zraven velikokrat tudi govorim, kričim, hlipam. Res jih izrazim.
In tako je nekaj časa, sekund, minut. Slej ali prej pa tista intenziteta začne popuščati, kar mi da vedeti, da je bilo čustvo bolj ali manj ozaveščeno in izraženo. Če se nam zdi potrebno, lahko še malo dlje izražamo občutek ali pa počakamo, da popolnoma popusti.
Če sem se res izrazil se počutim drugače, ta občutek ni več prisoten. Ne bo me več tiščalo nekje v telesu in me bremenilo.
Ko čustvo izrazimo, lahko to energijo tudi izkoristimo, da pridemo še v globlji stik s sabo, do potrebe.
Ampak to je že naslednji korak (več o tem kmalu).
Kako ti je ta vaja? Je pomagala, morda že od nekdaj sproščeno izražaš vsa čustva? Bi mi bilo lepo prebrati tvoje mnenje, katerega lahko napišeš v komentarjih spodaj. Hvala 🙂