Pa je mimo veseli december in z njim cel kup praznovanj, no vsaj včasih bi bilo tako.
Že kar nekaj časa pa nekako “nasprotujem” tem klasičnim praznikom. Ampak zakaj, saj so prazniki, praznovanja in darila nekak lepega? Vsi smo veseli, se obdarujemo, si izkazujemo ljubezen ipd. Zakaj bi temu nekdo nasprotoval?
No saj ne nasprotujem dobesedno, vsak naj dela kar želi, le do sebe bi rad bil iskren, in pogledal malo globlje kaj se tukaj skriva in praznoval iskreno iz srca.
Parkrat sem že imel dogovor za božič kot: Dajmo si nekaj kupit drug drugemu, ampak samo do 50 eur, ker drugače imam jaz slabo vest, če boš ti zapravil za moje darilo več kot jaz za tvoje in obratno. Kot da si moramo kaj kupit.
Ali pa se mi res ne da k nekomu na rojstni dan, v bistvu mi je prav mučno, ampak grem ker sem povabljen in se tako spodobi in se delam prijaznega in veselega. V resnici pa komaj čakam da grem domov.
Ali pa je recimo decembra mimo in si oddahnem, da je končno mimo vso nezdravo nažiranje, kot da se je dovoljeno samo decembra nažirati?
Meni se tak način praznovanja ne zdi najbolj iskren. Pri praznovanju bi jaz rad bil vesel in z vsem srcem iskreno praznoval, se veselil.
Kako sem se pravzaprav srečal s praznovanji?
Ko sem bil še otrok, sem za določene dni, kot so moj rojstni dan, miklavž, božiček,… dobil darila. Večinoma so bila to igrače, katerih sem bil res vesel. Veselil sem se dni, ko lahko dobim kar si zaželim.
Ko sem postal najstnik so se ta praznovanja spremenila v žurke, kjer smo se ga pošteno napili. Fajn je bilo, tisti večer sem pobegnil od svojih skrbi, strahov, svojih čustev. Skoraj vsi moji prijatelji so to delali. Če kdaj nisem hotel piti, so me ponavadi toliko časa prepričevali in ponujali pijačo, da sem jo sprejel in smo se ga spet veselo napili.
Tudi ko sem bil starejši, tja nekje do 30-tega leta, mi je bilo nujno potrebno praznovati vsak rojstni dan, sploh okrogla leta, takrat je potrebno povabiti vse znance. Vsak božič, novo leto, pust, če se je kdo poročil nas je bilo res veliko, ipd.
Za vsako praznovanje se slavljencu kupi neko darilo, čim dražje tem bolje. S tem pokažeš da ga imaš res rad. Če pa ne vemo kaj si želi, se pa s kolegi zberemo in mu damo kuverto z denarjem, da si sam kupi kar si želi. Res iskreno kajne, niti toliko ga nisem poznal, da bi vedel kaj si želi. In potem mu dam denar v neko skupinsko kuverto in se počutim kot da sem ga obdaroval
No ne razumeti narobe, meni je bila ena kuverta z denarjem eno najlepših daril od prijateljev. Ker sem jo dobil nek naključni januar in so mi pomagali poplačati prevoz z rešilcem iz španije. Ampak ta kuverta je imela namen in srčnost! Ni bilo na točno določen datum, ker se to kao spodobi.
Pa saj ko tole pišem v bistvu ne vidim nič slabega v vsem tem, na tak način sem pač praznoval. Ampak pri vseh teh praznovanjih si želim biti veliko bolj iskren do sebe in do drugih.
Kaj pravzaprav meni predstavlja praznovanje? To da se nečesa veselim, nek dogodek ali oseba ali nekaj pač, kar me veseli. Ker se je nekdo rodil, recimo eden od mojih prijateljev, ki mi je res pri srcu, imam jaz sedaj možnost z njim preživljati življenje. Vesel sem da obstaja, in to sem vesel tudi na naključni torek. Zakaj bi mu izkazal hvaležnost samo enkrat na leto, na datum ko se je rodil? Zakaj ne bi naredil tega takrat, ko sem jaz vesel njega?
Podobno z raznimi praznovanji za novo leto, božič, valentinovo. Kaj sploh predstavljajo ti dnevi, ali sem res vesel na ta dan? Za božič se je baje rodil Jezus, oz. na tisto noč pride dedek mraz po dimniku in prinese darila. Česa naj bi se pravzaprav veselil 24. decembra? Jaz nisem nič bolj vesel zaradi dedka mraza ali jezusovega rojstva. Vesel sem posledic, daril, veselja, ki obstajajo zaradi navade. Ampak prav tega datuma se pa prav nič ne veselim. Bi mi bilo čisto isto, če bi bilo to 3. junija. Ja potem se pa pač ne bom veselil tega dneva, zakaj bi se ga?
Jaz osebno bi lahko recimo praznoval zimski solsticij, tega dneva se pa res veselim. Od takrat naprej je namreč dan vedno daljši in se spet bližajo toplejši dnevi, pomlad, poletje, kar imam rad. Nekateri kolegi alpinisti, bi na ta dan verjetno žalovali, ker imajo res radi zimo. Če bi bili torej pristni, bi bili na isti dan nekateri verjetno veseli, drugi pa žalostni.
Tako pa le na vsak tak v naprej določen praznični dan pijem, jem, se veselim, pa v resnici sploh ne vem česa se veselim. Zgleda kot da je praznovanje samo sebi namen, kar je meni popolnoma brez iskrenosti in smisla.
In če si želim česa v tem svetu, je to iskrenost in srčnost. Želim si, da bi bil sposoben praznovati le takrat, ko se tega res veselim in ima to zame nek pomen in smisel. Ne samo zato ker je to običaj in tko pač je, ne samo na prej določen datum, ki ga je določil nekdo stoletja nazaj.
Želim si da bi obdaroval in praznoval z ljudmi le takrat, ko jih res hočem obdarovati. Na dan, ko jih hočem obdarovati, in ne samo za rojstni dan, ker se baje tako spodobi.
In komaj čakam, da vidim prvi zvonček, da ga praznujem 🙂