No pa je spet pred nami ta dan, ko se spodobi žalovati. S sorodniki se dobimo na grobovih, prižgemo svečko, vsaj eno, raje več. Pomislimo na tiste, ki so pokopani tam pred nami, na pokopališču. Mogoče pa tudi ne, mogoče imamo pa cel kup aktivnosti doma, ki nas bolj veselijo kot hoditi na pokopalšče.
Ampak se spodobi, lepo je da greš, to vsi delajo, v tem ni nič slabega kajne? Kakšen bi pa bil, če ne bi šel na pokopališče, babica je bila vedno prijazna do mene, jaz ne morem pa niti enkrat na leto prižgati ene svečke?
Ja ne vem, kako se pa ti počutiš ob vsem tem?
In tako kot ponavadi, lahko govorim samo o sebi. Saj pojma nimam kaj drugi čutijo ob tem, kaj jim je šlo iskreno po glavi, ko smo se dobivali na pokopališčih za dan mrtvih. Res iskreno o naših najtemnejših mislih in občutkih, se ljudje v večini ne pogovarjamo. Kakšen bi pa bil, če bi na glas rekel, da se mi ne da na grob od babice, da me tam nič ne izpolnjuje, da mi je to eden najbolj bednih dni. Tega si pa res ne upam, le kaj bi si ljudje mislili o meni!
In v resnici, kaj je tu zabavnega? Vsi smo samo nekaj tiho, strmimo v tista tla in nekaj molimo nekam za nekoga. Gibljemo se počasi, na grobih moraš biti tih in miren, res previden, da koga ne užališ s svojo živahnostjo, ker ljudje so tam ranljivi. V mestu ne, tam lahko delaš kar želiš, na pokopališčih se igramo pa drugo igro. In če si še otrok, poln energije, je največja katastrofa, če stopiš na sosedov grob, ko hodiš po tistih ozkih prehodih med nagrobniki, to se pa res ne spodobi!
Mogoče sem pa narobe razumel, mogoče ja pa to dan, ko se moram počutiti slabo in neprijetno? In moram namenoma izbrati en dan v letu, ko mi bo neprijetno. Ker s tem neprijetnim občutkom nekako izkažem mrtvim spoštovanje ali kako?
Ko sem prišel zvečer domov iz pokopališča, se nisem počutil prav nič izpolnjeno. Nisem si rekel, uh ko bom pa na smrtni postelji bom pa vesel, da sem šel danes prižgat svečko na grob. Videl sem sorodnike in znance to je res, ampak to jih lahko vidim kadarkoli. Tako kot grem v bistvu tudi na grob lahko kadarkoli, če to želim. Torej zakaj točno na ta dan in vsi masovno?
Vse kar se je meni zdelo, da sem izpolnil na dan mrtvih je, da sem bil tak kot ostali. Da sem se šel to neko igro, ki smo si jo določili enkrat nazaj. Postala je običaj, praznik, to se spodobi.
Vsak doživlja svet na svoj način in tako tudi dan mrvih. Prepričan sem, da je kar nekaj ljudji, ki jih ta dan izpolnjuje, ki jim veliko pomeni. In meni je to čisto ok, prav nobenega problema nimam s tem. Si pa želim, da bi bili ljudje pristni sebi, poslušali sebe in delali tisto kar je živo njim v srcu, ne tisto kar je treba in kar se spodobi.
Meni recimo je pristno, da večkrat čez leto pomislim na tiste, ki niso več živi. Se nasmejim ob misli na tiste dni, ko me je babica učila plesti košaro, mi razlagala svoje zgodbe o drugi svetovni vojni. Kako sem ves premočen po celem dnevu smučanja prišel v hišo in je poskrbela zame. Ali pa ko sem se cartal z mačko, ki je poginila že par let nazaj. Morda zajokam, ko pomislim na prijateljico, s katero več ne bom mogel leteti po zraku. Se jim zahvalim, da so živeli in me vsak po svoje naučili določenih stvari. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo mene tak kot sem sedaj. Hvala vam vsem 🙂
In za vse to, ne rabim nagrobnikov ali prvega novembra. Ne rabim porabiti celega dneva ali zapraviti cel kup denarja za cvetlice in sveče. Ne rabim biti tiho in miren na pokopališču. Ne rabim da me kdorkoli vidi in si misli o meni, kako sem priden in spodoben, da sem tam. Rabim zgolj trenutek ali dva ter svoje srce.
In to meni pomeni več, kot katerikoli 1. november. Ampak to sem samo jaz, tako je zgolj moje doživljanje. Kako je pa tebi prav zares za dan mrtvih, se ga veseliš? Ali je morda zgolj eno od tistih opravil, katerega ja pač treba dati skozi?
Ali ga je res treba, s čim bi se pa moral soočiti, če bi bil ta dan čisto po tvoje?