S prakitčno vsakim stavkom, ki ga začnem, bi rad nekaj delil, neko svojo resnico, nek svoj “prav”. Ali pa morda nekoga nekaj vprašal za njegovo mnenje, da mi odgovori, kaj on misli da je prav.
Ampak, če se mnenji nasprotujeta, kdo ima v resnici prav?
Moje mnenje je, da imata oba prav!
Ampak čakaj, kako imata lahko oba prav? Če jaz recimo pogledam neko mizo in je zame velika, kolega pa za isto mizo pravi, da je majhna, seveda imam jaz prav in on narobe, saj je miza dolga vendar 5 metrov.
No tukaj bi se jaz ustavil in poskusil tega kolega razumeti, zakaj je njemu miza majhna, kako jo lahko vidi kot majhno, če je pa zame res velika, kje je napaka v komunikaciji.
Kar pa seveda ni enostavno, saj je vendar ta kolega ogrozil mojo vrednost, pomembnost, da nekaj vem. Zelo verjetno so se v meni zbudila čustva in je treba to njegovo zmoto takoj ustaviti, najbolje kar z glasnim izražanjem, kako imam jaz prav in on narobe kajne?
Kaj pa, če dam raje za kratek čas moja prepričanja na stran in ga res poslušam? Morda ga bom pa razumel in morda tudi sam videl mizo z njegove perspektive, in razumel zakaj je njemu majhna. In s tem razširil svoje zavedanje, znanje in svojo percepcijo sveta, kar jaz pri sebi vidim kot rast in napredek.
Kaj pa če ta kolega živi v okolju kjer so vse mize dolge 10 in več metrov. Kolega bi bil morda prvič v življenju slišan in sprejet, ko pač vidi mizo kot majhno. Vzpostavilo bi se razumevanje, stik, sprejemanje. Meni osebno nekaj res vrednega.
Medtem ko, če bi vztrajal pri svojem, bi morda kolega uspel prepričati, da je moj prav pravilen in je miza res velika, morda bi se skregala in ne bi prišla skupaj. Vsekakor pa se jaz ne bi naučil nič novega, le povečal bi tisti svoj ego, kako sem jaz pomemben ker vem, in kako je kolega butast ker nima prav.
Še en meni res lep primer, kako najlažje sprejeti neko drugo trditev, ki nasprotuje moji je, da pomislim na okus barv. Meni je rumena barva ena najlepših. Zakaj? predstavlja mi neko toplino, svežino, radost, živost, sprejemanje. Torej ko vidim rumeno, nekako čutim vse to, kar so meni zelo pomembne vrednote.
Moj kolega pa ima najraje modro barvo. Morda mu modra predstavlja moč, postavljenost, modrost, mir, globino. In vsakič ko vidi modro, čuti vse to, kar je njemu zelo pomembno.
Katera barva je torej lepša?
Ja njemu modra, meni pa rumena in oba imava prav. Obema so različne vrednote/potrebe različno pomembne.
Kako naj torej rastem, napredujem in si polepšam življenje? Tako da vse na svetu naučim kaj je meni prav, ali da poslušam in poskušam razumeti in sprejeti tudi perspektivo in realnost drugih ljudi?
Vsak tako kot njemu paše 🙂