Kaj je komunikacija, zakaj sploh govorim? Ja zato, da se lahko pogovarjam z drugimi, da jim nekaj povem a ne. Da povem, ko nekaj rabim, ko mi nekaj ni prav, da o nekom nekaj zvem, da lažje sodelujemo med sabo, si pomagamo itd.
Ampak kaj pa je komunikacija malo bolj podrobno, kaj se dogaja pod havbo, tam kjer ponavadi ne pogledamo?
Kot ponavadi, tukaj na pometi pred svojim pragom, tudi tokrat delim kako jaz doživljam komunikacijo. Kako jo ti, boš pa sam raziskal(a) če boš hotel(a).
Torej jaz zelo rad govorim, po domače povedano bi mi lahko rekel goflja. Večkrat sem se hecal, da moj jezik začne govoriti stvari, še preden se to filtrira skozi moj možgan.
Kljub temu pa me je velikokrat tudi sram govoriti. Predvsem ko spoznavam neko novo osebo, pojma nimam kaj naj rečem, da bi navezal stik. Na odru pred večjo skupino ljudi, ko kaj organiziram, imam na začetku velikokrat tremo.
Ampak kaj je v resnici tisto zaradi česar jaz govorim? Kako se počutim takrat, ko s tistim žarom in veseljem govorim? Hmm, počutim se živega, videnega, opaženega, počutim se del nečesa, imam stik z ljudmi, nisem sam. To so tisti glavni razlogi, ko mi srce igra in se to izraža skozi moj govor.
Kdaj drugič bom govoril iz drugih razlogov oz. potreb. Morda ker bi rad nekoga nekaj naučil. Rad bi mu doprinesel z znanjem, ki ga imam, rad bi mu delil svoje izkušnje. Rad bi mu pomagal.
Poleg pomoči, pa s tem tudi sebi dokazujem, da nekaj znam, nekaj veljam.
Torej ko nekoga nekaj naučim, sem jaz car, kar to vem in s tem pumpam svoj ego. Pri situacijah, kjer vedno glasneje govorimo drug čez drugega in vsak tumba po svoje, v resnici ne gre za to, da bi nekomu pomagal, ampak zgolj da drugemu pokažem, da sem jaz več vreden kot on. In po takem pogovoru se vedno počutim, kot da sem bil v neki bitki, kjer sem samo branil svoj status, v resnici pa nisem nikogar nič naučil oz. mu pomagal.
Včasih govorim tudi samo zato, da bi navezal stik. V resnici mi je čisto vseeno kaj govorim, le da bo tista oseba tisti trenutek z mano, me poslušala, govorila nazaj, da bom imel občutek da nisem sam. To je v mojem primeru smalltalk, ki je sam po sebi v večini neproduktiven, ampak potreba po stiku je pa vseeno izpolnjena.
Kakšen dan imam pri delu kompleksen problem in se mi je nabralo cel kup nervoze. V takih primerih, sem bolj občutljiv in bom veliko prej agresivno reagiral. Morda bom nekoga nekam poslal, se skregal, mu povedal svoje.
In bom skozi govor in komunikacijo to energijo nervoze, togote, jeze dal ven.
V takih primerih je res dobro, da opazim iz kje to prihaja, še preden stegnem jezik. Ali je res kriv tisti kolega, ki me je nagovoril isto kot vedno, pa je bilo do sedaj ok? Ali je vzrok za te občutke jeze morda kje globlje? Mi je pa to zelo težko prepoznati, ker je tako zelo subtilno, skrito nekje v moji podzavesti. Jaz samo vem da mi gre sedaj tisti kolega na k****, on je vsega kriv in zdej jih bo slišal.
Torej če nekomu rečem z jezo: “Lej to no, ti si tak kreten, spet si zamoču”, pomeni samo da sem jaz jezen in jaz ne zmorem shendlat svojih občutkov. Seveda gremo večina, ko nam nekdo reče kaj takega, v obrambo in zmerjamo nazaj in ne odkrijemo vzroka teh občutkov.
V resnici pa imam samo jaz na notri nek problem sam s sabo, s svojo jezo, in kolega ni čisto nič kriv. Mogoče mi je manjkalo samo spoštovanje ali pa podpora, sem morda dobil odpoved, mogoče me nihče ni ogovoril že cel dan. Možnosti je malo morje, ampak sigurno ni kriv on.
Kdaj drugič, ko se recimo selim in rabim pomoč, bom nekoga poklical in ga vprašal za pomoč. Lahko da imam težave v osebnem življenju in rabim samo nekoga, da me posluša in mi morda svetuje kako bi on naredil v tej situaciji. Torej govorim tudi takrat, ko potrebujem podporo, sočutje, tolažbo.
Govorim torej zaradi mnogo različnih razlogov, da zagotovim veliko različnih potreb, ki jih imam. Ampak ne glede na to kakšne besede pridejo iz mojih ust, z njimi izražam zgolj svoje občutke in potrebe!
Torej ko začnem nek smalltalk, bi rad navezal zgolj stik.
Če nekaj pametujem izpolnjujem svojo potrebo pomembnosti, da nekaj veljam.
Ko te vprašam ali potrebuješ pomoč, bi rad zadovoljil mojo potrebo po doprinosu.
Če se jezim nate in te zmerjam pomeni, da ena ali več mojh potreb ni izpolnjenih.
Če te prosim za pomoč, mi manjka podpore, mogoče tudi varnosti.
Če sem pa tiho pa uživaj, ker ne bo dolgo trajalo 😉