“Ej un moj kolega je bil včasih tko vredu, zdej se mu je pa čist zmešal.”
“Previdno, da se ti ne bo skockal.”
“Ma dej, ti si čist čudn.”
Si se srečal že kdaj s kakšno podobno izjavo, ko smo nekoga označili za norega, čudnega, za v umobolnico? Kaj to sploh pomeni? Kako se počutiš ob tem, oz. ob taki osebi? Zakaj nekomu rečemo, da je nor?
Ne vem za druge, vem pa da jaz rečem nekomu nor takrat, ko je drugačen od mene. Če je samo malo drugačen, če ima za zajtrk recimo kruh s salamo, namesto sadja, še ni nor, takrat taki osebi rečem drugačen ali pa čuden. Ker ne razumem kako lahko nekomu paše za zajtrk kruh, ko imam pa zjutraj vedno suha usta. Ampak je še dovolj blizu moje realnost, da je “normalen”.
Če ena punca obleče roza krilo in ima zeleno irokezo na glavi, bi jo že malo poševno pogledal. Če bi bil to moški, bi mi bilo še bolj čudno. Če je ta oseba recimo najstnik, mi je že takoj lažje. Ah ti najstniki, to je itak obdobje, ko je na nek način sprejemljivo, da si čuden.
Kaj pa, ko se nekdo na sredi želeniške postaje na glas dere nekaj nelogičnega kot: “Prišli bojo in nas bojo vse pojedli, boste videli, vse nas bojo pojedli!”. Take osebe bi se pa že kar malo ustrašil, verjetno bi poskusil biti kar čim dlje stran od njega, sploh če bi imel še kakšno alu folijo na glavi.
Ampak ali je kaj narobe s tem? Bi morali vse take čudake strpati nekam na en otok čudakov, pa naj bojo tam skupaj nori? Ali pa jim mogoče pomagati, priti do njih, jim priskrbeti zdravniško pomoč, jih “popraviti”? Tako da bojo bolj podobni nam, “normalnim”.
Kdo pa pravzaprav ima težavo s tem da je nekdo “nor” ali “drugačen”? V tem primeru jaz. Mene je strah te osebe. Mene skrbi, da mi bo kaj naredil. Ker če je sposoben česa takega, kdo ve kaj vse si še upa? Ker tukaj v “civiliziranem” svetu, se igramo eno posebno igro, ki se ji reče bonton. Notri piše kaj je vljudno in kaj se ne spodobi. Nekatere res pomembne zadeve smo zapisali v zakon in smo se odločili, da bomo kršitelje kar kaznovali.
In po eni strani mi je v bistvu to čisto ok, tako imam varnost, red in mir. Življenje poteka bolj ali manj predvidljivo, po nekih smernicah, predvideni poti, ni me strah.
Rodiš se, si otrok, moraš v osnovno šolo, ta je obvezna. Če želiš, da te nimajo za neumnega, greš potem še v srednjo šolo, fakulteto, specializacijo, da se naučiš enega poklica. S tem boš potem služil denar za hišo, avto, otroke. Ko boš dovolj dolgo delal, pa si si zaslužil, da vsi ostali plačujejo zate in lahko ti počneš karkoli želiš v pokoju do smrti. Vmes se zabavaš, gledaš šport, navijaš za naše, si vljuden, se oblačiš in obnašaš normalno in se ne dereš nesmiselno sredi železniške postaje, razen če si pijan, takrat je ok.
Tudi tebi zveni vse skupaj malo preveč omejeno, malo preveč robotsko, neživo, ujeto v nek sistem?Imam varnost, mir in red, na račun, da nimam živosti in popolne svobode.
Ampak sem tako zelo navajen tega sistema, da ga sploh ne opazim. To da sredi poletja pri 35C oblečem dolge hlače, ko grem na poslovni sestanek, mi je bolj normalno in sprejeto, kot da bi šel v kopalkah. In v podobnih situacijah se vprašam kdo je bolj nor, tisti, ki pride na sestanek v kopalkah ali jaz, ki imam pri 35C dolge hlače!
Torej, ko nekoga označim da je nor, drugačen, čuden, se ta oseba zgolj igra drugo igro kot jaz. Ali je z njim kaj narobe? Ne vem, to naj se odloči on sam. Kako lahko jaz ali pa kdorkoli drug sodi kdaj je nekdo nor? On je samo drugačen od mene in se pač igra nekaj drugega, nek svoj sistem. “Nor” je samo zame, za moj pogled na svet. Njemu se verjetno zdim jaz nor.
Če mene moti, da je nekdo prišel v kopalkah na sestanek, kaj jaz čutim v sebi? Mi je morda malo nerodno, neprijetno? Se morda počutim, da sestanka ne spoštuje, se dela norca? Torej jaz s tem ko se oblečem v dolge hlače izkazujem spoštovanje? Komu pa? instinktno bi tukaj rekel, ja drugim, ki so z mano na sestanku. V resnici pa to izkazujem samo sebi, ker jaz ne bi mogel biti miren sam s sabo na sestanku, če bi bil v kopalkah!
Koga bi bilo sram, če bi se zadrl na železniški postaje neke neumnosti? Samo mene, jaz bi imel te občutke. Jaz bi razmišljal, joj kaj si sedaj mislijo ljudje okoli mene. Jaz se sam držim nekih pravil. Torej vse delam samo zaradi sebe. In ko nekdo dela nekaj drugače mislim, da je z njim nekaj narobe. V resnici pa samo jaz ne znam iti iz svojih okvirjev in pravil.
Da, v tem mojem svetu se igramo igro določenih pravil. Če se ne znaš iti teh pravil te bomo imenovali da si malo nor, čuden ali pa drugačen. Če boš res odstopal, te bomo kaj kmalu strpali v ustanovo in poskusili “pozdraviti” to tvojo norost, ker nas je strah drugačnosti in popolne svobode.
In želim si, da se ne bi igral takega sistema. Fino bi mi bilo, ko se nek brezdomec zadere na žezniški postaji, da se zaderem z njim, se z njim povežem, ga poskušam razumeti. In če kdaj kdo res pride poleti v kopalkah na poslovni sestanek, da slečem dolge hlače še jaz in neham švicat. 😀
Dvomim da mi bo ratalo kaj kmalu biti tako “nor”, bi mi bilo pa osvobajajoče in živo! 🙂