Nazadje sem govoril o sreči in kako se mi zdi, da občtuki ne izvirajo od zunaj ampak od znotraj. Vse prevečkrat se mi zgodi, da krivim zunanjo situacijo za moje občutke in moje doživljanje. In se mi zdi res pomembno, da pridem(o) temu do dna.
Ko nekdo zamudi na dogovorjen sestanek in ga tam čakam, itak da je on kriv, da sem jezen in nervozen.
Ko čakam v trgovini na vrsto in se mi res mudi nekam, na začetku traku pa nekdo, ki se premika po polžje. Normalno da je on kriv za mojo nervozo. Prijazen gospod pred mano pa me spusti naprej, da se počutim bolje. Seveda je on zaslužen za moje boljše počutje.
Ko imam rojstni dan in mi prijatelji nosijo darila, sem srečen in zadovoljen zaradi njih in daril.
Kaj pa če temu ni tako, kaj pa če vse te situacije niso v resnici odgovorne za moje občutke, ampak sem jaz tisti, ki se na nekem nivoju “odločim” kako se bom počutil? Kaj pa če sem za vse moje občutke odgovoren sam?!
Če sem za vse občutke res sam odgovoren, to pomeni, da moram kar naenkrat nositi vso breme teh občutkov jaz. Kar naenkrat ni več ničesar kamor bi oddal krivdo in zna biti težko. Pa ne pravim, da bom imel sedaj ob vsaki situaciji polno zavedanje, da okolje in ljudje okoli mene niso nič krivi, mah zakaj le? Vedno imam izbiro ali se ob situaciji poglobim vase in pogledam kaj se mi dogaja, ali pa projeciram svoje doživljanje na ven in krivim okolje in druge.
Meni je veliko lažje poslati nekoga drugega, ki me jezi, v tri krasne, se pritoževati nad svetom in kriviti vse naokoli. Jaz tako ali tako ne morem nič narediti, da je svet zunaj tak kot je. Lahko samo čakam, da se spremeni, In je simpl.
Če že malo bolj poslušam sebe in kaj si jaz želim, se vsaj prestavim v okolje ali odnose, ki so meni bolj prijetni. Vseeno mi je veliko lepše na sončni plaži, kot v meglenen mestu, ter druženje z nasmejanimi ljudmi, kot nezadovoljnimi. Torej če spremenim zunanji svet, se počutim bolje. Kako torej lahko pravim, da so občutki od znotraj?
Jah slej ko prej tudi na sončni plaži z nasmejanimi ljudmi začne padati dež, ali pa mi pade kokos na glavo! In spet pridejo tisti ne najlepši občutki.
In tako kot sem pisal nazadnje mi je to ok, fino mi je doživljati vse te razne občutke, z njimi se počutim živega. Ampak le takrat, ko se zavedam in vso situacijo lahko gledam od daleč in jo zgolj opazujem.
Ko se pa z situacijo res identificiram, pa ni tako enostavno. Takrat bi mi bilo pa bolje imeti zavedanje, da situacija ni kriva za moje občutke. In en način, ki mi pomaga je opisovanje čimveč situacij, kjer je res očitno, da pride občutek od znotraj in ne zaradi situacije.
Če v komentarjih opišeš še kakšno tako situacijo, kjer je očitno da smo sami odgovorni za svoje občutke in doživljanje, bi mi tudi doprineslo, hvala.
Torej če vzamem vožnjo po avtocesti, jaz se vozim po levem pasu 140kmh, pred mano je en avto, ki vozi veliko počasneje, za mano pa nekdo, ki mi blenda, ker hoče iti še hitreje kot jaz.
Če se bo meni mudilo bom jezen na tistega spredaj in bom pritisk od voznika zadaj čutil kot pomoč, češ zakaj se ta spredaj ne umakne.
Če je pa vozilo pred mano moj prijatelj, ki zaradi neke poškdobe ne more iti hitreje, bom pa verjetno čutil odpor do tistega zadaj in verjetno še bolj pobremzal. Torej na ven čisto ista situacija, bo meni na notri povzročila kar drugačne občutke.
Ali pa če sem recimo v zvezi s punco in me le ta prevara. Če sem ji jaz zvest, se bom verjetno počutil res prizadeto, ko to zvem. Kaj pa če sem jo jaz že prej tudi prevaral? Ko bi zvedel, da me je prevarala, bi verjetno čutil neko olajšanje in verjetno ne bi mogel biti iskreno jezen na njo.
Ob isti situaciji spet drugačni občutki.
Če recimo pridem zvečer domov in me na mizi čakajo makaroni, katere je pripravila moja punca. Če sem bil cel dan brez hrane in trdo fizično delal, bom verjetno ves vesel in hvaležen, da mi ni treba sedaj pripravljati še večerje. Če sem imel cel dan poslovne sestanke po restavracijah pa verjetno ne bom čutil neke hvaležnosti za tiste makarone.
Kako to, če je v obeh primerih situacija ista?
Ali pa če sem drugi na državnem prvenstvu kateregakoli ekipnega športa. Ko pridem domov me moji starši pohvalijo in so res veseli. Moj kolega, ki je bil v isti ekipi in je prav tako drugi pa je okregan in kaznovan za 2. mesto. Kako je to možno za isto situacijo, kako so lahko eni starši jezni, drugi pa srečni ob istem dosežku?
Seveda ljudje smo različni, vsi imamo svojo zgodbo, svoje travme, uspehe, dosežke in dogodke. In temu primerno se na iste dogodke različno odzivamo. Ampak ravno to je dokaz, da sam dogodek ni kriv za našo reakcijo. Naša zgodba, naš karakter, naša prepričanja so tista, ki v nas sprožijo tak ali drugačen občutek in posledično tudi reakcijo.
Sedaj sem se spomnil primera, ko me nekdo poči po licu, sem takrat tudi jaz kriv za svoje občutke?
Ko bi recimo kot otrok uničil očetov pokal na katerega bi bil tudi jaz ponosen. Če se jaz počutim res krivega, ves v solzah z občutkom ničvrednosti in res zasekiran. Ko bi prišel oče domov, bi šel verjetno kar sam do njega in ga prosil naj me poči, ker si to zaslužim. Takrat me verjetno sploh ne bi bolelo oz. bi mi na nek način pasalo, da me boli.
Če bi mi bil pa ta njegov pokal čisto nepomemben in bi ga razbil, bi me bilo pa verjetno strah. In ko bi oči prišel domov in me počil, bi me zelo verjetno neprijetno bolelo.
Ali pa ko si kdaj stisnem kakšen mozolj, me v resnici sploh ne boli, oz. tisti občutek stiskanja ni boleč. Če me pa kdorkoli drug uščipne ali stisne mozolj je pa bolečina čisto drugačna in neprijetna.
Tako da tudi fizične občutke interpretiram ob istih situacijah drugače, glede na moje notranje doživljanje.
In kako mi sedaj pomaga zavedanje, da so moji občutki moja odgovornost, ter okolje in drugi niso krivi?
To me opolnomoči!
Drugih in okolja v resnici ne morem spremeniti ali pa zelo težko. Lahko jim seveda otežim ali polepšam življenje z upanjem, da se bojo spremenili ali reagirali drugače. Notranjo spremembo pa vedno izbere vsak posameznik sam.
Če spremenim sebe, bom v resnici spremenil zunanji svet in druge oz. bom spremenil svoje doživljanje in interpretacijo sveta ter drugih ljudi.
Kaj pa ti, bi doživljal podobno v teh navideznih zgodbah?
Bi se tudi ti rad opolnomočil ali bi bil raje še naprej žrtev okolja?
Jaz recimo vsak dan drugače, enkrat krivim vse po vrsti samo sebe ne, drugič se pa zavem, da so to zgolj moji občutki in zunanji svet ni nič kriv 🙂