Že dolgo časa poznam pregovor “Pometi pred svojim pragom”, kar jaz razumem kot ukvarjaj se s sabo ne z drugimi.
Kar je tudi rdeča nit te strani.
Imam torej neko idejo, kako z nekom drugim nekaj ni v redu, se nekako ne obnaša pravilno, v skladu z mojimi normami. Pomislim kako je nekdo naredil nekaj narobe. In namesto da pometam pred svojim pragom, se ukvarjam s tem kako bi on moral nekaj spremeniti in popraviti.
Kaj pa zate pomeni “Pometi pred svojim pragom”?
Naj opomnim da imamo vsi svobodno voljo in če nočem, se mi ni treba ukvarjati sam s sabo, oz pometati pred svojim pragom. Brez problema se lahko ukvarjam z drugimi, se pizdim čez slabe voznike, krivim politike za slabe razmere. Slabo vreme je krivo za mojo žalost, šef mi spet teži, zdravstvo je vedno slabše ipd. Normalno da mi kdaj poči film, saj sem človek. Ampak ali mi to na dolgi rok koristi, kaj pa sploh hočem s tem, ko se ukvarjam z drugimi?
Že preden sem se res začel poglabljati vase sem spoznal, da drugih v resnici ne morem spremeniti. Če sem do enega prijatelja prijazen, bo on prijazen nazaj. Do drugega znanca se moram vesti malo drugače, da bo prijazen. Do nekoga moram biti skoraj nesramen, da se sploh pogovarja z mano itd. Torej s svojim vedenjem nekako vplivam na odziv drugih, pa še to ne vedno. Kdaj pride dan, ko je nekdo jezen, ne glede na to ali sem jaz prijazen ali pa ne.
Torej tudi na odziv ljudi ne morem vedno vplivati. Da bi pa jaz spremenil karakter, vrednote in prepričanja nekoga drugega, pa sploh nimam vpliva. Lahko sem nekomu zgled, v oporo, lahko sem tudi nočna mora, ali pa najboljšji šef. Ampak obnašaje in karakter pa lahko vsak spremeni le sam zase.
No vsaj take so moje izkušnje. Kakšen je torej smisel “pometati pred tujim pragom”, zakaj bi se sploh ukvarjal z drugimi, če je pa popolnoma brez koristi?
In ko ravno pišem ta članek si govorim: “Grega ukvarjaj s se sabo, zakaj sploh pišeš ta blog, saj drugih ne moreš spremeniti.” Se spomnim, da sem razlog za to stran že tukaj razložil.
No zakaj se torej sploh ukvarjam z drugimi? En razlog je deljenje mojega mnenja o nekom ali nečem. Razlagam zgolj svojo subjektivno doživljanje nečesa, ki je pa brez opisa občutkov ali potreb lahko zelo plehko. Ampak na tak način v večini primerov komuniciram. Govorimo o neki stvari, in vsak pove svoje mnenje, potem se pa zapletemo kdo ima prav in kdo narobe. Ker ne znam sprejeti, da ima nekdo drug mogoče svojo realnost in svet vidi drugače kot jaz.
Drug primer, ko se ukvarjam z drugimi je seveda, ko mi poči film, ko sem strigiran, ko v meni zavre neko močno čustvo. Takrat se mi “pred očmi naredi megla”, me čustvo prevzame in zelo težko ohranjam zavest in govorim o sebi. Ko sem besen in me bes prevzame, ga pač izrazim in v večini primerov je usmerjen na ven. Nekdo je ponavadi kriv, da sem jaz jezen. Ali sem pozen na šiht zaradi ene “stare mame”, ki ne zna normalno vozit. Ali pa so politiki krivi, da moram spet masko dajati na obraz ipd.
In še je primerov, ampak praktično v vseh primerih je ukvarjanje z drugimi in kazati na ven, meni neproduktivno. Po tem ni nič drugače, nič ni bolje, nič ni spremenjeno.
No seveda lahko v veliko primerih nekaj naredim. Lahko zrinem tisto “staro mamo” s ceste in naredim prostor, lahko grem pred parlament in protestiram. Lahko sem tako glasen in naporen glede svojega mnenja, da drugi popustijo in mi dajo prav. Ampak ali sem s tem spremenil svoje obnašanje ali pa obnašanje drugih?
Kaj pa potem je zame produktivno? Spremenim lahko sebe in svoj pogled na vsako situacijo. Govorim lahko o sebi o svojih občutkih in potrebah. Lahko poslušam in se naučim sprejeti realnost drugih ljudi, jih ne validiram, in sprejmem v celoti. Kar ni lahko, vsaj meni ne.
Ampak zelo pomembno zavedanje, ki ga bom kar naprej ponavljal je:
“da se zazrem vase in spreminjam svoj notranji svet. Drugih tako ali tako ne morem!”
Kaj pa je zunanji svet, ali zunanji svet sploh obstaja brez notranjega?