Včasih kje na internetu kaj začnem brati, pa me že po par stavkih odvrne, ker je tako neberljivo, pravopisno narobe napisano, ali pa mi je stil pisanja tako čuden, da ne zdržim niti trenutka več.
Seveda to stran zapustim, še preden sem vsebino sploh dobro začel brati.
Se tudi vam kdaj to zgodi?
Vas morda že sedaj motijo nepravilnosti v mojem pisanju, slovnici, stilu,… ?
Zakaj me to moti, morda se pa pod grdo napisanim člankom skriva neka res pomembna vsebina. Ampak ne morem, ne zdržim, če mi je prezentacija vsebine odvratna, je ne bom mogel prebrati. Pa naj bo to pisanje ali pa predavanje, predstavitev mi je pomembna.
Opažam, da je tako kot pri pohvalah, tudi tukaj spet odvisno, kako bi jaz napisal članek. Le takšnega mi je namreč sprejemljivo brati. Če preveč odstopa od meni “popolnega” članka, ga bom težje bral.
Če nekdo ne dela odstavkov, ki meni pomenijo premor v branju, je meni to grozno brati. Ravno zato jaz z njimi ne skoparim (za mojo realnost seveda). Sigurno se najde nekdo, ki ima na eni strani še več odstavkov in nekdo, ki jih nima nič.
Slog pisanja mi je pravtako pomemben. Pogovorno, strogo poslovno, otročje, ali karkoli drugega, vse vpliva na to, kako berljiv mi je nek članek.
In slej ko prej pridemo tudi do slovnice, katera me nikoli ni privlačila in z veseljem priznam, da ni moja vrlina. Res je, če ne postavljaš vejic tam kjer morajo biti, potem je tudi branje težko, vse zveni nepravilno in čudno. Pa vseeno, vsa tista pravila, podredja, priredja, to je meni cela znanost.
Torej glede na to katero vsebino sprejmem, izražam kakšen sem sebi ok in kakšnega se lahko sprejmem. Torej že s tem kaj berem, lahko vidim katerih delov sebe ne maram. Zakaj se torej ne naučim popolne slovnice? Zato ker mi tista popolnost in strogost ni všeč, zgubi se igrivost, nepopolnost in dinamika, katera se izrazi pri drobnih napakah. Zakaj pišem pogovorno? Ker v tem vidim srčnost in prijaznost, enakopravnost, in toplino. V strogih poslovnih člankih, s kompleksnimi besedami jaz vidim nadmoč, resnost in hladnost.
Ampak tokrat nočem analizirati sebe, temveč povedati nekaj drugega.
Kaj je bilo prej, govor ali pravopis? Kako je sploh prišlo do tega, meni tečnega pravopisa?
Jaz bi ugibal, da smo ljudje hoteli deliti svojo realnost, svoj pogled na svet, z drugimi bitji. Ampak kako naj delim kaj doživljam ob tem kar vidim, slišim in tipam, če je pa vsaka percepcija edinstvena? Na steno lahko narišem sliko ali pa to kar vidim opišem z besedami. In druga oseba bo to sliko, ta opis vseeno razumela na svoj način, ker je vsak od nas edinstven.
Karkoli uporabim za opis, v resnici ne morem popolno izraziti kaj doživljam. Tako kot recimo zelo težko opišem kakšnega okusa je pica.
In to opisovanje naše realnosti je verjetno pripeljalo do pravopisa. Pa ne samo do pravopisa, tudi do znanosti, katero poznamo sedaj. Matematika, fizika, kemija,… vse to so zgolj načini, jeziki, kako lahko drug drugemo čimbolj približamo svojo realnost. Tako lahko s fibonaccijevim zaporedjem opišem, kako jaz vidim vzorec sončnice na sliki zgoraj. Ali pa s pravilno postavljenimi ločili, vsaj delno izrazimo tudi čustva.
In če nekdo razume svojo realnost samo skozi matematične formule, verjetno tega ne bo izrazil s pustolovskim romanom. Vsak najde sebi primerne vsebine, in baje ni vse za vsakogar 🙂
Nekdo ki potrebuje točno pravopisnost v vseh člankih, se mu, če je zdržal do sem, verjetno že obrača želodec. In čisto ok je tako, te vsebine so namenje le tistim, kateri jih želijo brati in jim je moj način opisovanja sprejemljiv. Vključno s pravopisom.
Vseeno pa, če kdo vidi kakšno vejico narobe ali česa res ne razume, lahko to omeni v komentarjih. Si želim da je tekst privlačen, srčen, in čim bolj razumljiv.
Nikoli pa ne bo popolen za vsakega 😉