Ti je že kdaj kdo rekel da si priden, kako si se počutil? V večini primerov verjetno vredu, pozitivno kajne?
Kaj pa takrat, ko so ti rekli, da si slab, kljub tvojemu trudu? Zase vem, da sem se v tistih trenutkih počutil nesprejet, prizadet, neslišan, neviden, morda celo jezen ipd.
Zakaj to omenjam? Ker mislim, da so pohvale ali pa graje ene najbolj škodljivih dejanj za mojo pristnost, če jih vzamem dobesedno.
Želim torej biti čimbolj pristen kar se da, biti jaz in samo jaz. V sebi ne želim nobenega vzorca in obnašanja, ki ni moj. Kot recimo da je treba delat točno 8 ur vsak delavnik, zato ker je tako delala moja mami in ker je tako prav. Ali pa vsak drugi dan brisati prah po pohištvu, ker se to spodobi.
Ne pravim, da je s tem karkoli narobe. Če mi je pomembna čistoča, ni nič narobe, če brišem prah vsak dan.
Ampak ali je to res moja pristna želja, ali morda samo igram igro, ki so mi jo predali moji starši in okolje, kaj je meni res pomembno?
In tukaj pridemo do pohval. Če recimo delam 8ur na dan in mi znanec reče, da sem priden, se počutim vredu. Ko pa srečam drugega znanca in mi pri 8 urah dela na dan reče, da sem len, se pa ne počutim najbolje. Torej če hočem tega drugega znanca zadovoljiti, bom moral delati 10ur na dan ali pa še več. Kaj pa če on dela 14 ur na dan, vse kar je manj torej zanj verjetno ne bo nič posebnega.
Kaj se tukaj pravzaprav grem?
Pri drugih iščem potrditev ali je 8 ur dela na dan dovolj ali je morda treba delat 12ur, morda samo 6? Koliko moram delati, da bom “priden” in sprejet? Žal ima vsako bitje svojo realnost in nikoli ne bom mogel zadovoljiti vseh. In prav je tako, vsak ima svojo realnost, vsak je edinstven!
Če malo obrnem, da bom govoril o sebi. Kaj pravzaprav naredim s tem, ko nekoga pohvalim?
Le sporočim mu kakšna je moja realnost, kdaj se jaz sebi zdim priden. Če nekomu rečem, da je priden po 6 urah dela na dan, s tem sporočam, da je meni 6ur dela na dan dovolj. In to je vse kar pohvale in graje sporočajo.
Z njimi sporočamo kdaj se mi sami sebi počutimo vredu.
V resnici nimajo prav nič veze z osebo kateri dajemo pridevnike. Jaz sem tisti, ki zase misli tako.
Žal pa s tem da nekomu drugemu dam pridevnik, ko imam v resnici sam s sabo težavo, ne koristimo prav veliko. Tista druga oseba bo kvečjemu pozabila nase in se skušala prilagajati meni, samo zato, da se bo počutila sprejeto.
Namesto pridevnikov kakšen je nekdo se meni zdi veliko bolje govoriti o sebi. Ko mi torej nekdo sporoči da je delal 8ur na dan, mu preprosto “odgovorim” s prisotnostjo, razumevanjem in ga samo poslušam. Ni me nič vprašal, nimam nobenega problema s tem koliko je on delal in niti ne iščem sprejemanja pri tem koliko kdo dela.
Če ima pa nekdo recimo razmetano sobo in imam jaz pri sebi problem s tem, mu bom verjetno hotel reči kakšen je on. Recimo: “joj ti si tako malomaren, poglej kakšno sobo imaš”. Morda je njemu ok da ima razmetano, ampak ko mu to izrazimo se verjetno ne bo počutil sprejet. In vse kar sporočam je da imam jaz problem z razmetano sobo. To da dajem pridevnik na nekoga drugega, delam samo zato ker mi je tako lažje.
Veliko lažje je prenesti krivdo na nekoga drugega, on je tak in tak, on je malomaren, z mano ni nič narobe. V resnici pa imam jaz problem sam s sabo. V resnici se jaz počutim manjvrednega in neurejenega, če imam razmetano sobo. Zato potem to projeciram na njega, čeprav nima čisto nobene veze z njim.
Torej vedno ko me nekdo pohvali ali okrega, poskušam slišati kaj je za besedami. Skušam razumeti osebo, ki me je pohvalila ali okregala in videti kakšno igro se igra. In se poskšam zavedati, da vsaka pohvala ali graja nima nobene veze z mano in kaj sem jaz naredil, ampak samo kaj si on misli o sebi glede tega.
Seveda mi to ne uspe vedno in se še vedno velikokrat ujamem, da sprejmeme pohvalo ali grajo osebno, čeprav glede na opisano zgoraj vem da ni tako.
Kaj pa ti misliš o pohvalah in grajah? Kaj pa pri vzgoji otrok? Glede na to kaj sem napisal, misliš da je to dobro ali slabo, kakšne so posledice?