Kaj je realnost, kaj je zares “absolutno” resnično? Pred sabo vidim monitor, tipkovnico, rožo, lahko jih otipam, iz računalnika prihaja glasba. Mačka je ravnokar zamijavkala, sprehodim se do balkonskih vrat, čutim tla pod nogami, primem kljuko in odprem mački vrata, katero vidim in slišim mijavkati. Vse to mi zgleda realno, stvarno, resnično.
Kaj pa sanje, ali so sanje ralne? Hmm to je tisto nekaj kar se dogaja medtem, ko jaz spim. Ampak tisti svet je baje zgolj plod moje podzavesti, težko mu rečem realen kajne? Ampak, ko imam nočno moro, se meni zdijo sanje kar zelo resnične. Resnično me je strah, občutek strahu je prav tako realen kot v budnem stanju in resnično doživljam dogodke v sanjah. Še spomin na kakšne intenzivne sanje je dlje časa živ, kot spomin “realnega” dogodka. Ali potem lahko rečem, da sanje niso realne?
Nekako intuitivno realno se meni zdi samo tisto, kar lahko primem, otipam, vidim, voham, slišim, kar lahko zaznam skozi svojih par fizičnih čutil.
Kaj pa fizika pravi na to? Že nekaj časa nazaj smo spoznali, da je zemlja okrogla, kljub temu da skozi naša čutila zgleda ploščata. Spoznali smo, da obstaja elektromagnetno valovanje, in glede na frekvenco se odraža različno. Vidna svetloba, katero mi vidmo, je le majhen del celotnega spektra tega elektromagnetnega valovanja. Torej vidimo le majhen del “realnosti”. S sluhom, vonjem in okušanjem je podobno.
Kako je pa z otipom, ko se neke stvari dotaknem je čutiti trdna. Vsaka stvar naj bi bila sestavljena iz različnih molekul različnih elementov, tako miza, računalnik, roža in moje telo. In vsi ti elementi naj bi bili sestavljeni iz protonov, nevtronov in elektronov, kot so nanizani v periodnem sistemu elementov? In še naprej so protoni in nevtroni sestavljeni iz kvarkov. Vse skupaj pa povezujejo različne sile, katera ima vsaka nekako svoj nosilec sile. Ampak v resnici pa nobenega od teh delcev ni še nihče videl, prijel. Vidimo le njihov rezultat.
Meni se že tukaj um zapleta, saj je kvantna fizika tako obširna in kompleksna, da jo lahko raziskujemo celo življenje. Zato sem tokrat nanizal več povezav do različnih člankov.
Ena lastnost subatomskih kvantnih delcev je ta, da je lahko istočasno delec in potencial oz. po domače rečeno istočasno obstaja in ne obstaja. Dokler ni izmerjen, je zgolj verjetnost kje se bo nahajal. Čim je izmerjen, pa “postane delec”, oz. je njegov rezultat izmerljiv. In to je ta, že dolgo znan “problem” kvantne fizike, ali je nek delec val (potencial) ali delec?
In ravno letos so trije fiziki dobili nobelovo nagrado, ki so raziskovali particle entanglement. Einstein je temu rekel “spooky action at a distance”. Kar na kratko pomeni, da lahko en subatomski delec “vpliva na drugega” z nadsvetlobno hitrostjo. In če je to možno, kar so dokazali tisti trije fiziki, potem pomeni, da delec ne more obstajati v obliki delca, ampak je zgolj potencial, dokler ni njegov rezultat viden, izmerjen.
Torej računalnika pred mano, tipkovice, rože v resnici sploh ni dokler ni izmerjena oz. dokler je jaz ne pogledam? Kaj oz. kdo pa sem jaz, da imam tako moč.
Če verjamem v determinizem in, da je moja zavest produkt mojih možganov, ki so sestavljeni iz enakih kvantnih delcev, kot vsaka stvar v tem fizičnem svetu.
Kdo potem določa, kako so moji možgani sestavljeni? Kdo je izmeril subatomske delce v mojih možganih, in jih tako manifestiral kot delce, da so potem rezultat tega moji možgani v fizični obliki v katerih nastane moja zavest?
Tukaj meni logika ne štima, če zavest določa obstoj delcev, potem moja zavest ne more nastati iz delcev oz. mojih fizičnih možganov!
Da ne bo pomote, kljub pikam in klicajem v stavkih, nič od naštetega ne trdim, vse to se sprašujem.
Kaj je torej realnost? Vsi moji čuti so zelo omejeni, fizičnih predmetov v resnici sploh ni, ali so res samo potencial? Občutki v sanjah so mi realni in spomin na njih tudi.
In če pod vsem tem potegnem črto, je zame realnost to kar jaz doživljam.
Moje sanje so ravno tako realne kot zunanji svet, moje doživljanje je tisto, kar je meni realno. Pa naj si bo to miza pred mano, roža, sanje, občutek strahu, veselja, spomin ali pa ta trenutek, vse to česar se lahko zavedam, je meni realno.
In v resnici česarkoli se v tem trenutku ne zavedam, zame ni realno, ne obstaja. In začne obstajati, dobi realnost šele, ko se tega zavem, na tak ali drugačen način.
V bistvu je vedno realen samo ta trenutek!