Kaj je smrt, kaj se takrat zgodi, zakaj se je bojimo? Vse je ok, samo da ostanemo živi, ker če nekdo umre, takrat gre pa zares!
Pojma nimam kaj je smrt oz. kaj se takrat zgodi. Slišal sem že mnogo teorij, a zavestne izkušnje s smrtjo kot Gregor Čolnik še nisem imel, tako da res težko povem kaj več. Kar pa ne pomeni, da o smrti nisem mnogo razmišljal in lahko delim kaj si jaz mislim o njej.
Ko nekdo umre vidim, da se nekaj ključnega v njemu izgubi. Telo je še vedno tam, ampak tistega jedra, karakterja, zavesti ni več. Kaj se je zgodilo, kam je šlo? Ali je izginilo in ga ni več, je bilo to bitje le produkt možganov, je morda v nebesih/peklu, se je reinkarniralo v nekaj drugega? Pojma nimam, ampak ne glede na odgovor, mi izgleda kot da je to fizično življenje minljivo.
Medicina se na vse pretege trudi, da se ne bi starali, morda celo dosegli fizično nesmrtnost. Ker če bomo pa enkrat nesmrtni, ahh potem si pa lahko oddahnemo kajne, potem je pa vse ok, samo da nam ni treba umreti.
Ampak zakaj se tako bojimo smrti, kaj je tako groznega?
Razumem, da se morda nekdo boji pekla, če vanj verjame. Večno trpljenje zveni kar neprijetno. Po drugi strani pa, če si priden, greš v nebesa. Torej če verjamem v cerkvena nebesa in pekel, rabim biti samo priden, slediti tistim 10 zapovedim in bom končal v prelepih nebesih. Če sem naredil kdaj kaj slabega, se spovem, bog mi odpusti in spet je vse ok. Od kje torej strah pred smrtjo?
No, meni osebno so cerkvene ideje malo za lase privlečene.
Kaj pa če po smrti ni nič, kaj pa če je večna tema? Torej jaz tam nekje v temi, brez telesa, z neskončno časa, delam nič in… Ampak kako lahko obstajam, okoli mene ničesar, niti časa niti prostora, to mi je čisto nelogično. Ali morda tudi mene ne bo, se bo moja bit razkrojila? Spet, kaj je tu groznega?
Bolečina mi je neprijetna, morda bom umiral dolgo časa, tega se sigurno ne veselim. Ampak to ni smrt, to je bolečina, ki se je bojim. Zakaj se torej bojim smrti? Ali se je tudi bojiš, zakaj?
In če sem čisto iskren se ne bojim smrti, bojim se Ne živeti!
Če me poznaš, veš da sem že 22 let padalec. Poleg mnogo ur veselja in letenja, mi je ta šport dal nekaj veliko bolj ključnega. Spoznanje da je življenje minljivo. Danes si, jutri te ni. In čisto nič ne moreš narediti, da bi to preprečil. Lahko si previden, pomisliš na vse in pade meteor direktno tebi na glavo. Se voziš po ižanki, in nasprotni avto tik pred zdajci zavije na tvoj pas in čelno trčita pri 100kmh. Ali pa ješ zdravo hrano, se giblješ, spiš dovolj, se veseliš, pa imaš srčni infarkt.
Torej smrti ne morem preprečiti, lahko pa Živim.
Ali naj upoštevam meni znana prepričanja kot: Treba je delat, treba je počistiti stanovanje, hodi v hribe, spodobi se iti na rojstni dan k sorodniku, glej šport, navijaj za naše, pojdi na morje, spij kakšno pivo, ne kompliciraj, bodi priden, ne jokat, ne se prepirat, itd. Mi je to ok, ali res to hočem, sem to res jaz?
Lahko pa spoznam kdo v resnici sem jaz, kateri so moji vzorci obnašanja, ki mi ne služijo več. Ko bom na smrtni postelji, ali mo bo za kaj žal? Kaj sem dobil od okolja in vzgoje, kar ni v resnici moje? Spoznal sem, da prepričanja, ki se začnejo z: moram, treba je, spodobi se, tko pač je,… zelo verjetno niso moja.
Vse to lahko ovržem in na polno zaživim svoje življenje kot ga jaz hočem, sočutno in s spoštovanjem do vseh bitij in njihove svobodne volje, z mislimi ki se začnejo z: hočem, želim, izberem,…
Če se na poti slučajno kje zmotim bom pa pač umrl, big deal 😉