Jaz razumem egoizem kot neko egoistično dejanje, da nekdo skrbi in misli samo na svojo rit in ne misli na druge. Ko je nekdo prepoln samega sebe, zaljubljen vase. Pač nek način obnašanja, kjer nekdo misli, da je v centru dogajanja/vesolja in nič drugega ni pomembno, vse se vrti okoli njega.
Kaj pa zate pomeni egoizem?
Ko pomislim na egoizem, ga razumem kot “slabo” lastnost, dokler se malo bolj ne poglobim.
Že od malega so me učili, da je treba pomagati ljudem, deliti z drugimi kar imaš, ne vse grebsti samo zase, vedno pravično razdeli, posodi svoje igrače itd.
In ko recimo enkrat po dolgem času končno dobim eno čokolado, jo ponudim med prijatelje, ker je tako prav, se spodobi, tudi če bom dobil tako samo četrtino čokolade. Tista četrtina čokolade me sicer še zdaleč ni nasitila, ampak je ok, sem se žrtvoval v skupno dobro. Sem bil priden, ne morejo reči, da sem egoist.
Če bi celo čokolado pojedel sam, bi se počutil malo bedno. Morda si prijatelji pravtako želijo košček in bi bilo grdo od mene, da je ne bi ponudil. Bil bi egoist, ampak bi pa res užival, ko bi imel celo čokolado zase, res bi se je lahko nasitil.
Kaj je tukaj pravilna odločitev? Ali odrečem sebi užitek, ne poskrbim v popolnosti zase, samo zato da bom priden? Ali naj v popolnosti posrkbim zase, bom egoist? Prijateljem morda ne bom več tako všeč, če ne bom nič delil.
Ko pa malo globlje pogledam pri sebi ta egoizem, je pa nekako takole:
Če vsi prijatelji res poskrbijo zase, ne bo imel noben problema, če jim ne ponudim čokolade, ker so že poskrbeli zase, ne hrepenijo po njej. In me tako tudi ne bodo videli kot egoista, tudi če pojem celo svojo čokolado sam. Če pa so prijatelji v pomankanju tega, potem bom pa verjetno zelo hitro označen kot egoist.
Torej kadarkoli jaz nekoga označim oz. vidim kot egoista, je to zelo verjetno zato, ker si sam tega nisem priskrbel. Nisem poskrbel zase in sedaj igram neko vlogo žrtve, čakam da se me bo ta oseba usmilila in mogoče delila to z mano, drugače je pa egoist.
Tako kot je bil recimo moj bivši direktor zame egoist, samo zase je grebel denar, mene delavca pa izkoriščal. Kljub temu da sem jaz sam podpisal pogodbo in se strinjal s pogoji. Saj ne pravim da ni izkoriščanja, ampak egoizem je zame slab samo takrat, ko jaz sam ne poskrbim zase.
Ali pa ko jaz nimam dovolj strank, znanci pa samo sebi rihtajo stranke, mene pa nihče ne vidi. Kakšni egoisti so kajne? Nihče mi ne pomaga. Kljub temu da nisem nobenemu nič rekel, nobenega prosil. Samo tiho se smilim samemu sebi, in vidim te znance kot egoiste. Dokler ne bom poskrbel zase in se opolnomočil bom vedno našel egoiste. Ko bom v popolnosti poskrbel zase, pa mislim da ne bom videl niti enega egoista na celem planetu.
Torej ali je meni egoizem vredu? Ja, vsi bi morali biti najprej egoisti!
Pa s tem ne mislim, da bi bili nespoštljivi do drugih, kradli drugim, jim lagali in da ne bi nikoli nič delili ali pomagali. Ampak zgolj, da najprej vsak poskrbi za svoje potrebe. In da deli z drugimi, ko lahko in iz užitka do deljenja, ne pa zato ker se spodobi.
Če bi v zgorjem primeru recimo dobil 5 čokolad, bi eno pojedel, eno bi si shranil, 3 bi pa z največjim veseljem podelil med prijatelje. Tako bi poskrbel zase in za druge. Seveda je vse to subjektivno in ima vsak svoja merila kdaj je zadoščen in tudi kdo je kdaj egoist. Delim samo svoj pogled.
Ko torej tako pogledam na egoizem, mi je super. Mi zgolj da vedeti, da je ta oseba poskrbela zase.
Če bi bili vsi egoisti, v resnici ne bi bil noben egoist!
Torej če ti kdaj rečem egoist, pomeni le da nisem poskrbel zase, in s tabo ni čisto nič narobe 🙂