Pred kratkim sem imel rojstni dan, in mi je voščilo zelo malo ljudi. Verjetno zato, ker na Facebooku moj rojstni dan ni več viden. Daril sem dobil še manj.
Kako se počutiš, ko si to prebral? Če sva dobra prijatelja, morda kaj krivde, ali pa jeze, ker nisem organiziral zabave, in ker sem odstranil datum iz Facebooka. Morda si ponosen nase, ker si eden tistih, ki mi je voščil. Ti je čisto vseeno? No karkoli čutiš, mi je čisto ok.
Danes bi rad delil svoje mnenje, kako jaz vidim rojstne dneve in podobne običaje fiksirane na nek dan, ki nas lahko vodijo stran od naše pristnosti, spontanosti in živosti.
Kaj rojstni dan zame sploh pomeni?
Moja starša sta se odločila, da želita meti otroka. No morda odločitev ni bila zavestna ampak na en ali drug način sem 10. maja 1981 prišel na ta svet. Sklepam, da sta bila vesela, ko sem se rodil. Morda izpolnjena, ali pa sta v tem videla možnost za napredek, ker sem sigurno prinesel cel kup izzivov in morda ovir v njuno življenje.
In v kulturi kjer sem vzgajan, dobi ob rojstvu vsaka oseba svoj osebni praznik, ki mu rečemo rojstni dan. Ko si še čisto mlad, starši organizirajo in praznujejo tvoj rojstni dan kar na poljubno okroglo številko tednov, mesecev in pozneje vsako leto. Ko si starejši, pa postane organiziranje rojstnega dneva tvoja odgovornost.
Na ta dan lahko pričakuješ, da te bojo imeli ljudje rajši, tudi če se boš obnašal slabše kot druge dni, ker je pač tvoj rojstni dan. Verjetno boš dobil kakšno darilo, vsi ti bodo voščili in želeli same lepe stvari.
In podobno se pričakuje z druge strani, ko imajo drugi rojstni dan. Primerno je, da si za tvoje prijatelje zapomniš datum rojstva in jim na ta dan vsako leto želiš vse najlepše. In če se le da, jih obdaruješ in prideš na njihovo zabavo. Ostale dni v letu vajin odnos ni tako pomemben, ta dan je pa namenjen slavljencu.
In konec koncev jaz ne vidim čisto nič napačnega v tem, če si kdo to želi. Druženja, smeh in zabava so mi super. Če nekdo organizira rojstni dan iz srca, zato ker si želi imeti takrat več ljudi okoli sebe. Če se želi enkrat na leto videti z ljudmi in zvedeti kako so, ali pa če želi omogočiti, da se ljudje pač zberejo in jim želi postreči s hrano, pijačo ali karkoli že bo na tam, se mi zdi vse to čisto super. Tudi sam sem organiziral že mnogo zabav za deseti maj.
In podobno, če želi nekdo nekoga obdarovati točno enkrat na leto in mu takrat želeti vse najlepše, če je to narejeno pristno in iz srca, mi je to popolnoma ok.
Kar pa ne maram, je pa slepo sledenje nekim običajem. Ne maram da ljudje delamo nekaj kar ni v skladu z nami. Ne maram, da delamo nekaj samo zato ker se to spodobi. Ali pa se ukvarjamo s tem kako se bo nekdo počutil, če jaz ne bom prišel na njegov rojstni dan. Ali pa kako se bojo drugi počutili, če jaz ne organiziram rojstnega dneva.
Moji občutki izvirajo v meni, v mojem telesu, možganih, v moji zavesti, ljudje zunaj so samo vpliv. Če se jaz počutim recimo ljubljen in imam sam sebe res rad, mi je čisto vseeno kdo pride na moj rojstni dan, ker sem poln te ljubezni že sam. Če pa sebe v podzavesti nimam zares rad, iščem pa potrditev, da sem ljubljen, od zunaj, od drugih. Takrat me bo pa bolelo, če moj najboljši prijatelj pozabi na moj rojstni dan. Ampak to je problem, ki ga imam jaz sam v sebi, ker se podzavestno nimam rad. Za to ni odgovoren moj prijatelj, ki ga ni bilo na rojstnem dnevu.
In podobno velja za vse moje občutke. Če se tukaj ne strinjaš z mano mi je popolnoma ok. To da občutki izvirajo znotraj nas samih in ne od zunaj, je lahko kar velik zalogaj, če to slišiš prvič.
Morda ti pomaga ta objava: Občutki, ali pa ta vaja: Kako se počutim?
In seveda tega ne maram, zato ker sem tudi jaz delno tak. Tudi jaz še vedno staršem voščim na njun rojstni dan. Tudi jaz se ukvarjam s tem kako se bosta onadva počutila, če jima ne bom voščil, ker sta mi pomembna.
No v resnici se ukvarjam s tem kako bi se jaz ob tem počutil. Ampak tudi jaz se očitno še vedno igram to igro. In je tudi meni težko sprejeti, da njuni občutki izvirajo v njih samih, na katere sicer lahko vplivam ampak se zgodijo na podlagi njunega stanja zavesti. Prav zares jih jaz ne morem osrečiti ali pa narediti jezne, to naredita lahko samo sama.
In zakaj torej nisem 10.5. letos organiziral zabave, kjer bi se ga vsi lahko napili in imeli fajn? Zakaj vedno manj ljudem voščim za rojstni dan?
Zato ker bi rad živel pristno vsak trenutek. Meni je veliko večje darilo, ko pridem nek naključen dan na letališče in so me moji prijatelji zares veseli. Ali pa ko se vidim na nek naključen dan s prijatelji iz otroštva. Ko me bratranec nek četrtek popoldne povabi na sprehod. Ali pa ko objamem starše na čisto povprečno soboto.
Stik in rojstni dan tako moj kot njegov, želim praznovati čisto vsakič, ko to osebo vidim. In ne z obveznimi darili, votlimi kuvertami polne denarja, ali pa praznimi voščili. Ampak s pristnim stikom v vsakem pogledu, vsakemu stisku roke, vsakemu objemu. Če prepoznam neko stvar, ki mislim da bi je bil moj prijatelj vesel, mu jo želim dati takoj, ne glede na datum. Veliko bolj mi je vreden nek naključen trenutek, ko se z nekom iz srca nasmejim.
In vsi ti trenutki, mi več kot odtehtajo tisti en v naprej določen datum, kjer se bomo imeli fajn pa če nam je prav ali pa ne 🙂
Kako pa ti vidiš rojstni dan? Če organiziraš zabavo, jo organiziraš zato ker jo res želiš ali samo zato ker je to primerno? Voščiš nekomu zato, ker se tako spodobi, ali ti je takrat res mar zanj in mu to iskreno želiš?
Kaj pa kakšne druge dni, si morda želiš večkrat na leto praznovati? Morda želiš komu večkrat povedati, da ti je mar zanj, ga imaš rad in mu želiš vse najlepše, ne samo enkrat na leto? Pa to tudi narediš?
Tako da kdorkoli že si, ki to bereš. Ti ki imaš globoko spodaj vedno izbiro, ti ki se zavedaš da obstajaš. Rad te imam in ti resnično želim vse najlepše v življenju, čim več pristnosti, iskrenosti in svobode. Želim ti, da najdeš sebe, da se spoznaš, da se imaš rad, se sprejmeš v celoti in da izkusiš kdo v resnici si, globoko pod vsemi vlogami, ki se jih morda igraš.
Pravo darilo in praznovanje je zame tisto, katerega se ne da kupiti ali določiti na en datum v letu!