Izbira

Me veseli, da bereš to objavo. V skladu z namenom te strani te zna tudi ta objava zmotiti, v tebi prebuditi upor – ali pa tudi ne. Morda bo celo vzbudila veselje. To boš izbral sam.

Zdaj se mogoče sprašuješ, kako boš to izbral sam. Če bo objava zate primerna, boš boljše volje, če pa neprimerna, boš slabše. Kako naj torej izbereš, ali se boš počutil dobro ali ne, če pa na to nimaš vpliva?

Podobno sem se ravno pred nekaj minutami pogovarjal o tem, kako imamo na tem planetu slab sistem zaposlovanja. V resnici čisto vsak zaposleni v nekem podjetju prispeva k temu, da podjetje deluje, da se produkt prodaja ali da je storitev opravljena. Direktor, vodje, tajnice, hišniki, delavci … vsi zaposleni pomagajo, da podjetje deluje, da mu raste vrednost in da ustvarja dobiček. Pa vendar dobiček in delež podjetja dobi običajno samo direktor oziroma lastniki. Saj nam je vsem jasno, da brez delavcev ni podjetja. Če ni ljudi, ki bi opravljali storitev ali razvijali produkt, lastniki ne bi imeli čisto nič.

Kot da bi šel poslušat orkester in rekel, kako je dirigent dobro odigral vse skupaj. Brez inštrumentov in glasbenikov sploh ni glasbe! Tako kot v orkestru tudi najmanjši triangel doda k simfoniji, je tudi vsak hišnik v podjetju pomemben, da podjetje deluje. In tako kot v orkestru zasluge pripadajo čisto vsakemu glasbeniku, vključno z dirigentom, bi morale tudi pri podjetju pripadati vsem zaposlenim. Le zakaj potem dobiček in delež vrednosti podjetja ne pripadata čisto vsakemu? Zakaj imamo tak sistem?

Zato, ker tako izberemo. Jaz sam izberem, da mi bo nekdo vsak dan govoril, kaj naj delam, in mi bo potem konec meseca dal samo majhen delček zaslužka – kar sem tudi podpisal, ko sem se zaposlil. Potem pa se vrtim okoli tiste ene osebe, ji lezem v rit, jo poskušam osrečiti, biti res priden, da mi bo dala malo več denarja ali pa da bom napredoval po neki virtualni hierarhiji znotraj podjetja.

Zakaj tako? Ker sem sam izbral, da se grem to igro.

Pa je res to moja izbira?

Verjetno nam je vsem jasno, da smo to res sami izbrali – ampak z razlogom. Lažje je skloniti glavo in delati, kar nam povedo, kot pa ustvariti nekaj svojega. Morda se bojimo, da nismo dovolj dobri, morda mislimo, da naših idej nihče ne bi kupil. Morda nam je to prevelik izziv, zato se raje zaposlimo, kjer nam drugi govorijo, kaj naj delamo.
Kot zaposleni lahko ob 15h mirno odidem domov, preskrbljen in varen, ker me jutri čaka delovno mesto in stabilen vir dohodka. Moje podjetje vodi zelo sposobna oseba in točno ve, kaj narediti, da bo denar še naprej pritekal. Podjetje, kjer sem zaposlen, je na nek način kot moji starši – tam se lahko sprostim in mi ni treba razmišljati o tem, kako bi zares živel po svoje in hkrati imel dovolj denarja.

Ko se bom upokojil, bo ta “starš” postala država, ki mi bo dajala pokojnino. In tako bom tudi takrat varen. Saj država, tako kot podjetje, kjer sem zaposlen, vedno zagotavlja zanesljiv in varen vir prihodka … kajne?

Verjetno vidiš, da ne mislim resno. Ta naša “varnost” – kot zaposleni ali kot upokojenec – je zgolj navidezna. Če se tisti, ki vodi podjetje ali državo, nečesa domisli, lahko vsa ta varnost čez noč izgine. Na nek način predamo del svoje izbire v roke drugim – vodji, šefu, državi … V bistvu smo še vedno otroci, le da namesto staršev zdaj za nas odloča naš direktor ali država.

Ali pa, če vzamemo za primer partnerstvo. Večina izmed nas si izbere enega partnerja, s katerim živimo in si morda celo ustvarimo družino. Tako imamo vedno nekoga, ki nas ima rad, s katerim se lahko postaramo in delimo življenje. Vsako jutro, ko se zbudimo, je tam. Skupaj sva lahko intimna, se imava fajn in računava drug na drugega. Imava dogovor, da sva v zvezi, ali pa sva celo uradno poročena. Kar pomeni, da je ona moja in jaz njen – do smrti, ali kako že?

Potem pa slej ko prej pride do konfliktov – takšnih ali drugačnih. Morda so ti konflikti tako naporni, da se prav veselimo trenutkov, ko partnerja ali partnerke ni ob nas. Morda celo iščemo intimo kje drugje. Ali pa ugotovimo, da tako ne gre več, in se ločimo. Lahko pa tudi potlačimo sami sebe, ker nam je zveza res pomembna, zato pač malo potrpimo za svojega partnerja ali partnerko – saj tudi on ali ona kdaj potrpi za nas. Sklenemo kompromis.

Zakaj tako izberemo? Ali nas je morda strah, da bomo brez zveze ostali sami? Morda se bojimo, da nas nihče ne bo hotel, ko bomo stari. Zakaj smo v zvezi, a hkrati nesrečni?

Seveda ni vedno tako. Veliko ljudi je srečno zaposlenih, se popolnoma strinjajo s svojo pogodbo in se zavedajo, v kaj so se podali – kdo bo dobil procente, koliko bodo plačani in zakaj. Veliko jih je v srečnih zvezah, kjer sproti rešujejo konflikte in so zadovoljni s svojim partnerjem ali partnerko. Zagotovo je tudi precej srečnih samskih ljudi, ki se nikakor ne počutijo osamljene. In veliko samozaposlenih, ki so izpolnjeni, delajo točno tisto, kar si želijo, in zaslužijo toliko, kot si želijo.

Ampak ugibam, da se slednji močno zavedajo svoje izbire. Ne prepuščajo svojega življenja oziroma svojih odločitev drugim – niti državi ne. Verjetno se zavedajo, da so sami svoji sreče kovači. Morda se pa motim, kaj pa ti misliš?

Če imaš občutek, da nimaš vedno izbire, lahko narediš to kratko vajo, ki ti morda pomaga razumeti, zakaj izbiraš tako, kot izbiraš. Klikni tukaj za opis vaje.

• Vabim te, da pogledaš, kaj v svojem življenju bi si želel izboljšati oziroma kje imaš občutek, da nimaš izbire. Najdi situacijo iz tvojega življenja, ki ti ni všeč, kjer nisi srečen in imaš občutek, da tega nisi sam izbral?

• Ko prepoznaš tako situacijo, se vprašaj: je bila na voljo še kakšna druga izbira?
  Če sem na primer nesrečen v službi, bi lahko druga izbira bila, da sem brezposeln. Če sem v nesrečni zvezi, bi lahko druga izbira bila, da sem samski. Če se na obisku pri znancih počutim neprijetno, bi lahko druga izbira bila, da sploh ne grem. Če bi izbral tisto drugo izbiro, s čim bi se moral soočiti?

• Vzemi si nekaj trenutkov, morda zapri oči, če ti bo lažje, in se poglobi v tisto drugo možnost, ki je nisi izbral. Poskusi prepoznati občutke, ki se ob tem pojavijo. Je to strah, jeza, žalost, frustracija, skrb? Ali pa mogoče veselje, svoboda, olajšanje, izpolnjenost? Karkoli pride, je v redu. Pomembno je le, da občutke prepoznaš, jim daš prostor in jih sprejmeš. Dokler niso ozaveščeni, ti morda meglijo pogled in ti onemogočajo, da bi videl globlje v svojo zavest.
  Zapiši si tisti glavni občutek, ki si ga občutil.

• Ko v tej drugi izbiri prepoznaš svoje občutke in jim dovoliš, da so, izberi glavnega in poskusi pogledati še globlje – kaj ga v resnici napaja? Po čem v resnici hrepeniš? Kaj je tisto, zaradi česar je ta občutek sploh nastal? Je to potreba po svobodi, ljubezni, povezanosti, razumevanju, vidnosti, moči, miru…? Karkoli začutiš, je v redu. Zapiši si tisto eno glavno potrebo, po kateri bi v tej situaciji hrepenel.

• In zdaj, v tej drugi izbiri, katere nisi izbral, kjer si prepoznal občutke in potrebe, te vabim, da pogledaš, kaj si misliš o sebi. Kakšen bi bil globoko v sebi, če bi izbral to drugo izbiro? Kakšen pridevnik v 1. osebi ednine bi si dal? Na primer: sem nemočen, sem ne vreden, sem nesposoben, sem sam, sem nesramen… karkoli že je, je v redu. Zapiši si tudi to.

• Za konec te vaje pa preveri, ali te morda ta pridevnik ali vzorec ovira na poti do izbire. Ali ti to prepričanje o sebi oz. ta vzorec “preprečuje”, da bi izbral drugo izbiro, ali te ovira? Če ja, potem si ravnokar našel svojo oviro, zaradi katere imaš občutek, da nimaš izbire.

Za več jasnosti same vaje je tukaj en izmišljen primer:
– Recimo, da sem na obisku pri ženinih prijateljih, kjer mi res ni udobno, ampak sem šel, ker mi je žena rekla, da moram iti. Nisem imel izbire. Druga izbira bi bila, da ostanem doma, se skregam in gre žena sama.
– Občutki, ki bi se mi lahko pojavili ob tem, ko bi ostal sam doma, bi bili lahko: krivda, žalost, jeza, sram. Zapišem glavnega, recimo krivda.
– S pomočjo tega občutka krivde poskušam pogledati, kaj jo napaja. Kaj je tisto, po čemer hrepenim, in ker tega nimam, se sedaj počutim krivega? Lahko bi bilo, recimo, sprejemanje.
– In če sedaj pogledam, kaj si mislim o sebi, kakšen sem jaz ob tej drugi situaciji, ko se počutim krivega in mi manjka sprejemanje, si lahko mislim, da sem sebičen ali pa da sem egoist. Še globlje pod tem bi lahko bilo prepričanje, da sem nemočen.
– Če vidim to prepričanje “sem nemočen” kot oviro pri tem, da bi izbral to, da ostanem doma, sem ravnokar našel svoj vzorec, ki me pogojuje, da se vedno podredim ženi in hodim na obiske, ki mi niso ok. In hkrati zgleda, kot da nimam izbire.

Če si prišel do sem, me res veseli. Ker kar si naredil, je, da si ozavestil, kaj se s tabo dogaja, in malo bolj spoznal samega sebe. Lahko pa, da si to vedel že prej. Ampak ozaveščanje je prvi korak, da sploh lahko naredimo spremembo na sebi.

In kako zdaj priti do izbire?

Ena od poti je, da se soočiš s svojo oviro. Da si jo priznaš, se z njo objameš, se tak sprejmeš, da jo brez problema zavzameš in si sproščen v tem. Šele ko boš sproščen v tem, da si nemočen, sebičen, nevreden, neviden, nesramen, sam, nesposoben… ali karkoli že si dobil kot oviro, takrat boš imel res notranjo svobodo izbire. Ker ti ne bo več problem izbrati eno ali drugo situacijo. In brez težav boš izbiral iz srca, tisto, kar bo tebe res izpolnilo.

Ker veš, če ti povem eno skrivnost 😉
Čisto vsako človeško bitje ima v sebi vse te negativne lastnosti, kot so sebičnost, nesramnost, nevrednost, nemočnost, neslišnost, osamljenost… prav tako kot dobre lastnosti. In dokler odrivam stran te na videz slabe lastnosti ali vzorce, bom ujetnik točno teh lastnosti. Ko jih pa enkrat sprejmem in si resnično priznam, da sem tudi jaz sebičen, nemočen, osamljen, kreten, sem pa od teh omejitev svoboden.
In to sploh ne pomeni, da jaz sedaj s tankom vozim po ulici čez vse druge ljudi in jih ne spoštujem. Ravno nasprotno, še več spoštovanja imam do vseh ljudi, spoštujem njihove meje, ker veliko bolje vem, kje so moje in kaj si jaz želim izbrati.

Ampak to je seveda moja realnost, moje mnenje, kaj pa ti misliš?

Ali imamo res popolno izbiro nad čisto vsakim delom svojega življenja? Ne vem, kaj pa ti misliš?
Jaz se poslužujem zgornje vaje oziroma TCT seanse, kjer se dogaja podobno, in imam občutek, da imam izbire vedno več. Kako si pa ti večaš možnosti izbire?

In ko smo ravno pri izbiri: če ti te objave koristijo, ali imaš kakšno temo v mislih, ki bi jo želel, da jo opišem in razčlenim na podoben način? Napiši v komentar ali pa mi pošlji naslov teme s kontaktnim obrazcem. Hvala 🙂