Zdravo, danes sem razmišljal o tem, kako pomemben mi je red. Da so stvari organizirane, da so obleke v omari, kjer jih lahko najdem. Da so ključi in denarnica vedno na istem mestu. Da je čista posoda zložena v omari v kuhinji in pripravljena za uporabo, ko jo potrebujem. Stvari, ki jih uporabljam le enkrat na leto, so v kleti ali omari na hodniku, in tako naprej.
Kaj pa moja psiha? Je tudi ta “pospravljena”? Imam red v glavi, je vse na svojem mestu? Ali se sploh zavedam, kaj vse se skriva tam notri – v moji psihi, umu, glavi, možganih? In kaj sploh pomeni “pospraviti svojo psiho”? Kako se to naredi? Kaj si sploh predstavljam pod tem izrazom?
V osnovni šoli ali kjerkoli drugje mi nihče ni rekel, da bi bilo treba kaj delati s svojo psiho ali umom. Povedali so mi, da si je treba umivati zobe in telo, občasno telovaditi, pospravljati stanovanje, vzdrževati red in urnik v zunanjem svetu – služba, otroci, hiša in podobno.
Kaj pa psiha? Bi bilo morda dobro vsake toliko časa narediti red tudi tam?
Kaj pa ti misliš?
Najprej, kaj sploh mislim s tem “pospraviti svojo psiho”? Na nek način to pomeni, da je vse na svojem mestu, kjer mora biti. Ampak če želim vedeti, ali je res vse na svojem mestu, moram najprej ugotoviti, kaj vse sploh je v moji psihi. Če si poskušam odgovoriti, bi rekel, da so tam misli, občutki, ideje, vzorci, spomini, strahovi, prepričanja, vrednote, uvidi itd. Skratka, kar veliko stvari.
Primer “razmetane” psihe bi bil recimo takrat, ko mi je umrla mačka, s katero sem živel deset let in bil nanjo precej navezan. Ne glede na to, kje sem bil ali kaj sem delal, so bile v moji psihi skoraj ves čas misli nanjo in občutek žalosti. Težko sem se zbral za delo, med vožnjo z avtomobilom nisem bil osredotočen. Ko sem videl sočutne starše, je ta žalost čisto nekontrolirano izbruhnila iz mene. Nisem imel prave kontrole nad svojo psiho in sem se spotikal sam ob sebe – z mislimi na umrlo mačko in z žalostjo.
Seveda s tem ni nič narobe; to se mi zdi povsem normalno, saj sem človek. Ključno pa je, kaj po takem dogodku naredim.
Lahko vse skupaj zanikam, potlačim, si rečem, da sem “dec”, kar pomeni, da ne jokam, in preprosto odrinem žalost stran, da pozabim. Na nek način bi to pomenilo, da te misli in občutke zabrišem v “klet” svoje psihe, kjer se nato nabira prah.
Lahko pa te občutke predelam, jih izrazim, se z njimi soočim, jih sprejmem in pogledam iz čim več zornih kotov. In jih dam na svoje mesto, na primer v obliki “okvirja”, ki ga obesim na steno kot spomin.
To bi bil en način pospravljanja svoje psihe. In ne pravim, da je eno ali drugo nujno prav. Morda je za nekatere stvari najboljše mesto klet, za druge pa okvir na steni. Verjamem, da vsak zase najbolje ve, kam kaj sodi.
Ali pa, ko sem bil najstnik in sem s starši gledal kakšen dober film, tak, ki ti da misliti, sva se z očetom pogosto usedla v kuhinjo in še celo uro ali več po filmu razpravljala o novih konceptih in idejah, ki so se nama porodile. Izražanje teh misli in pogovor o njih sta zame tudi na nek način pospravljanje psihe.
Zame je trenutno najboljši način za pospravljanje psihe TCT terapija. Pri njej mi oseba, ki ima še bolj pospravljeno psiho kot jaz, s srcem, odprtostjo, sprejemanjem, stikom in podporo pomaga najti vse stvari, ki jih v svojem celotnem obstoju še nisem uspel pospraviti. Pomaga mi odkriti tudi tiste stvari, za katere sploh nisem vedel, da jih imam – stvari, ki so popolnoma v nezavednem. Pravzaprav me ne podpira samo pri pospravljanju moje psihe, ampak mi pomaga, da jo dobesedno rekonstruiram tako, kot si želim.
Če uporabim analogijo pospravljanja stanovanja – ne le, da pospravljam svoje stanovanje, ampak ga preurejam v hišo in posest, ki mi popolnoma ustrezata.
Pri vsem tem pospravljanju svoje psihe opažam en skupni imenovalec. Vedno, ko pospravljam svoje misli, občutke, čustva, prepričanja ali koncepte, moram najprej sprejeti samega sebe in poskrbeti, da sem slišan – tudi če le od sebe. Če česarkoli od tega ne sprejmem ali se s tem ne soočim, potem se to v moji psihi ne pospravi. Ostane tam nekje, razmetano, in se v naključnih trenutkih ob to spotikam.
Za enega glavnih razlogov za “razmetano psiho” lahko mirno uporabim kar to stran. Pri prejšnji objavi sta bila dva komentarja, dve mnenji glede teme. Res mi je bilo zanimivo to prebrati, ampak priznam, da se lahko hitro zataknem. Govorim namreč o tisti borbi naših egov – kdo ima prav in kdo narobe. O tem sem že pisal v člankih prav/narobe in jaz vem.
Ko sem v vlogi svojega ega, kot Gregor Čolnik, ki si misli, da ve kar precej stvari in točno razume, kaj je prav in kaj narobe, se hitro znajdem v reakciji. Če slišim mnenje, ki ni v skladu z mojim, avtomatsko začutim željo, da tisto osebo popravim, jo prepričam in spremenim, da bi se strinjala z mano. Moj ego pač ne zna živeti zunaj okvirjev svojih prepričanj in pravil, po katerih deluje. Tako se vedno zgodi ena od dveh stvari: ali spremenim svoje prepričanje, ali pa poskušam spremeniti prepričanje nekoga drugega. Druga opcija za moj ego pač ne obstaja. Če je en meter dolg en meter, potem ni dolg dva metra, in pika. To je moja psiha na nivoju ega, mentalnega jaza – egocentričnost, če morda poznaš Wilberjeva učenja.
In kolikor opažam, na tem nivoju deluje večina ljudi na tem planetu. Kako naj imamo pospravljeno psiho, če že v trenutku, ko povemo svoje mnenje, prepričanje ali kakšen nov uvid – bog ne daj, da izrazimo še kakšno čustvo – ego druge osebe tega ne sprejme? Ne sliši, ne razume. Namesto tega se takoj vklopi in poda svoje mnenje, svoj pogled, svoja prepričanja. In še preden oseba dokonča, se moj ego spet oglasi, da jo prekinem in povem, kaj je po moje prav. In tako gre to naprej v neskončnost. Planet ljudi, ki se spotikamo sami ob sebe in svojo nepospravljeno, neizraženo, nesprejeto psiho ter potlačena čustva.
In spet, če to bereš iz stanja ega, se ti verjetno že vklaplja, kaj bi mi zdaj ti rad povedal – kako ti vidiš stvari. Mogoče bi rad k temu nekaj dodal. Ali pa se celo strinjaš z mano, in potem bi najina ega lahko skupaj razpravljala in se dopolnjevala.
Morda bistvo te objave, oz. tisto, kar bi rad spravil na papir oziroma zaslon, je to, da sem v zadnjih letih odkril en globlji, bolj srčen nivo. Do tega nivoja je težko priti, če ego ni pospravljen, sprejet, slišan. Sam imam to srečo, da sem v skupini ljudi, ki imajo svojo psiho precej bolj pospravljeno. Pripravljeni so mi prisluhniti in mi pomagati, da tudi sam pospravim svojo psiho. Seveda se še vedno spotikam ob “lego kocke”, ki sem jih pustil sredi hodnika v svoji psihi že leta nazaj, ampak zdaj je vseeno veliko bolj urejeno. To mi omogoča, da lahko tudi drugim dam prostor, da se izrazijo, da so slišani, da se sprejmejo, in da ob meni pospravijo svojo psiho, vsaj do čistoče, kot jo imam sam.
In šele takrat, ko sta dve osebi na takem nivoju, lahko pride do pravega, globokega, srčnega stika. Tak stik ni na nivoju ega, ni borba za to, kdo ima prav in kdo narobe. Je stik na srčnem nivoju – na nivoju osnovnih potreb, kot so sprejemanje, stik, toplina, mir, svoboda, ljubezen … To imamo vsi. Na tem nivoju smo vsa bitja čisto v redu že sama po sebi. Ni treba ničesar spreminjati. Je nivo, kjer lahko druge vidim onstran igric svojega ega.
Ampak v resnici ta nivo ni nič novega. Prepričan sem, da ga vsi doživimo večkrat na dan. Ko recimo gledaš lep sončni zahod in si samo ti in zahod. Ali pa, ko poslušaš res dobro glasbo v avtu in pozabiš na vse. Morda takrat, ko si v objemu ljubljene osebe in je vse preprosto v redu. Je pa zagotovo veliko lažje biti na tem nivoju večino časa, če imaš svojo psiho pospravljeno. No, vsaj pri meni je tako.
Kaj pa ti misliš – je pomembno imeti pospravljeno “podstrešje” oziroma psiho? Kaj zate sploh pomeni pospravljena psiha? Kako jo ti pospravljaš?
Ali pa, če kar sedaj poskušaš iti onstran svojega in mojega ega, v srce … Kaj sem v resnici želel povedati s to objavo? Kaj misliš, da žari v mojem srcu, ko to pišem?
Vse, kar moram narediti, da bo svet lepši, je pomesti pred svojim pragom, pospraviti svoje podstrešje, oziroma urediti svojo psiho.