Moram

Evo, začelo se je novo leto in spodobi se, da napišem novo objavo. Če želim, da bo stran živa in da bo imela redne obiske, jo v bistvu moram. Za aktiven blog je to čisto primerno. S sošolci (če to kdo bere) vemo, da bi dober ali priden človek to naredil.

Čeprav morda komu ta prvi odstavek zveni smiseln, se jaz trenutno hecam. Namreč, čisto nič na tem svetu mi ni treba narediti.

Danes bi rad pisal o tem, kaj moram in kaj moramo, z namenom, da delim svoj pogled na to. In da morda ti spoznaš pri sebi, kako gledaš na vse te stvari, ki jih je “treba”, se “spodobi”, je “primerno” ipd. Od kod to izvira? Zakaj je nekaj potrebno narediti? Kaj se v resnici igram? Ali mi je res treba?

Torej, rodil sem se v ta svet in skozi odraščanje ter vzgojo spoznaval, da moram nekatere stvari delati. Moral sem iti spat ob 19:30, takoj po risanki. Vsako jutro sem moral v vrtec, pozneje v osnovno šolo. Tudi če mi ni bilo prijetno, sem se jokal, drl, upiral, pa sta me starša zvlekla, ker “to je pač treba”. Pozneje sem šel v srednjo šolo, ki sicer ni obvezna, ampak jo danes vsak normalen človek naredi. No, danes se spodobi, da gre čisto vsak tudi na faks. Brez opravljenega diplomskega študija si tretiran kot nek neizobraženec.

In potem, ko je izobraževanja pri poznih dvajsetih konec, je treba iti v službo. Ali pa je potrebno odpreti svoje podjetje in delati. Verjetno si že spoznal, koliko stvari “je treba” imeti in doživeti. Treba je imeti avto ter spoznavati nove kraje, ljudi, dogodke. Potrebno je biti aktiven in izkušati čim več stvari. Seveda moraš imeti tudi streho nad glavo, in pri tridesetih se res ne spodobi živeti pri starših, tako da si moraš najeti svoje stanovanje. Še bolj se ti splača vzeti kredit in kupiti kar svojega, da ti potem, ko boš star in brez energije, vsaj nekaj ostane. Še bolje je, da si zgradiš ali kupiš kar hišo, da imaš še več svojega prostora.

In tako naprej do smrti – cel kup stvari, ki jih “je treba” narediti. Mene vse to grozno muči, ker mi je res pomembna svoboda. Jaz si sicer želim tisto absolutno, transpersonalno svobodo, ampak za ta članek mi bo čisto dovolj vsaj svoboda, kjer mi v tem življenju ni potrebno delati čisto nič, česar si ne želim.

In v bistvu sem to že dosegel. Čisto nič mi ni treba!

Ne rabim gledati nogometa ali iti na kakršnokoli nogometno tekmo. To sicer pomeni, da se ne bom mogel pogovarjati o tem z vrstniki in ne bom mogel deliti svojega mnenja z njimi. Morda bom zato izgubil nekaj stikov in prijateljev, ki jim to veliko pomeni.

Ne rabim nikogar pozdraviti na ulici ali biti prijazen. Verjetno se me bodo ljudje potem malo bolj ogibali, ali pa bom imel manj stika z mimoidočimi. Morda se bom počutil bolj osamljenega. Morda bodo govorili o meni, kako sem nevljuden in nesramen, in bom imel slab občutek, ker si drugi tako mislijo o meni. Ampak, če se ne ukvarjam z drugimi in pustim, da si mislijo, kar hočejo, mi tega v resnici ni treba delati.

Ne rabim povabiti prijateljev na zabavo za svoj 50. rojstni dan, niti ga ne rabim praznovati. Sicer bo potem en dogodek manj, kjer bi se lahko družili. Morda bo kdo govoril kaj o tem in razvil svojo teorijo. Ker zagotovo imam nek razlog, najverjetneje slab, saj “50 let se pač spodobi praznovati“. Morda mi bo kdo zameril. Verjetno me bo manj ljudi povabilo na svoj 50. rojstni dan in tako naprej. Če mi je to v redu, potem mi tudi tega ni treba.

Jaz recimo ne rabim programirati, kar je moj primarni posel, kjer dobim denar. To sicer pomeni, da bom imel veliko manj denarja in si verjetno ne bom mogel privoščiti lastnega stanovanja. Hrano bo tudi težje dobiti, ker v trgovini, kjer kupujem hrano, hočejo denar. V skrajnem primeru bi verjetno lahko šel živet nazaj k staršem, ki imata svojo hišo, in prosil njiju za hrano. Ali pa bi postal brezdomec, ki bi fehtal za hrano ali jo iskal po smetnjakih. Pozimi bi se zatekel v kakšno škatlo. Jaz bi si verjetno naredil topel bivak v gozdu. Lahko bi šel peš proti jugu, v Afriko, in živel v toplejšem podnebju, kjer sadje in zelenjava rasteta dlje časa v naravi, kar bi olajšalo preživetje. Posledice mi sicer ne zvenijo dobro, ampak delati mi ni treba – svet bo tekel naprej.

Da lahko obstajam v tem telesu in sem relativno zdrav, moram jesti hrano, dihati, biti v primerni temperaturi in se gibati. To je v bistvu edino, kar moram delati za obstoj tukaj. In v resnici mi tudi tega ni treba, ampak bi v tem primeru verjetno relativno kmalu zbolel in umrl.

Torej imam že zdaj ogromno svobode, da delam kar želim, ampak vsako dejanje ima svojo posledico. In to je nam verjetno že čisto jasno, nič novega. Ampak kljub temu zavedanju, da delam nekaj, ker se zavedam posledic, če to naredim, ali pa drugih posledic, če tega ne naredim, imam še vedno velikokrat občutek, da nekaj moram?

Istočasno pa dobro poznam občutek, ko naredim nekaj iz srca. Neka želja po nekem dejanju pride od znotraj. Na primer: zaželim si dobre večerje in jo skuham. Ali pa si zaželim gibanja, neka energija v meni me žene, da ne morem biti pri miru, in grem v gozd telovadit ali pa na kolo. Ali pa si želim stika z ljudmi, in se dobim s prijatelji. Ali pa želim razglabljati o konceptih in grem pisati novo objavo. Kar nekaj dejanj in aktivnosti, ki mi jih ni treba delati, ampak jih res želim.

Zakaj pa ti delaš nekaj, kar res nočeš, pa to vseeno narediš? Te vabim, da se vprašaš, s čim bi se v resnici moral soočiti, če tega ne bi naredil. Kaj je tisto, kar bi te najbolj mučilo znotraj tebe? Kakšni bi bili občutki? Kakšno predstavo oz. mnenje bi imel o sebi?

Zakaj recimo jaz ne neham delati in grem med berače? Ali je res življenjski slog problem in vse tisto, kar sem opisal prej, kar razumemo kot negativno posledico? Je to edini razlog, ali se v moji psihi skriva morda kaj drugega, kaj globljega?

Če pogledam primer na sebi, da recimo neham delati za denar in postanem berač – kaj bi bilo znotraj mene, kako bi se počutil? V resnici globoko v sebi bi me najbolj žrlo, kaj bi si drugi mislili o meni. Ne bi prenesel lastnega pritiska, ki bi ga čutil v srcu, ker to v našem svetu ni uspeh. Verjetno bi me bilo sram, ne bi imel miru, ker bi imel občutek, da bi mi vsak hotel pomagati, predvsem starši in dobri prijatelji. Neprestano bi imel občutek, da moram nekaj narediti iz sebe. Neprijetno bi mi bilo sploh ohranjati stike s starši in komerkoli od prijateljev in sorodnikov. Počutil bi se nevreden, zaničevan, ker očitno še vedno mislim, da sem vreden samo, če delam, služim denar in se grem to kapitalistično igro: služba, stanovanje, avto, družina, hobiji…

In kako mi to zdaj pomaga? Ja, zavedam se, da me v resnici pomanjkanje vrednosti “sili” v to, da služim denar in nisem berač. Torej, podzavestno, jaz ne služim denarja zato, ker ga rabim, ampak zato, ker si s tem gradim vrednost. Torej si o sebi mislim, da nisem vreden, če bi bil berač. In to me nezavedno sili v opravila, ki si jih ne želim delati.

Seveda lahko še naprej iščem boljšo službo, naredim boljši produkt, imam še več denarja, kupim večjo hišo in imam tako še več navidezne vrednosti. Lahko se matram proti samemu sebi, tudi brez notranje vrednosti. Lahko pa pogledam, zakaj jaz, kot berač, ne bi imel vrednosti (v TCT seansi recimo)? Da spoznam, kaj vrednost meni sploh pomeni in da se soočim s to nevrednostjo. In ko to predelam v svoji psihi, bom lahko bližje svoji absolutni vrednosti, ne glede na to, če kaj delam ali pa ne. Življenje postane veliko bolj svobodno in lahko počnem stvari brez strahu pred izgubo vrednosti. Moje notranje doživljanje samega sebe se spremeni.

In to je ta svoboda, o kateri sem govoril. Svoboda od vseh lastnih prepričanj – kaj moram, kaj se spodobi, kaj je treba. Svoboda, da delam vsak trenutek točno tisto, kar si želim!

Ampak to je samo moje trenutno mnenje, moja pot. Kaj pa ti misliš? Ti je ok občutek, da moraš delati stvari, ki jih nočeš? Kako se spopadaš s tem? Ali si preprosto sprejel, da tako pač je?

Napiši spodaj v komentarjih, če želiš, bi mi bilo fajn prebrati tvoje mnenje. Ni pa treba 🙂

Hvala

In v tem novem krogu okoli sonca ti želim čim več napredka, na takšen način, kot si ga sam želiš, v tvojem lastnem dojemanju samega sebe in okolja, k še večji izpolnjenosti, veselju, živosti, ljubezni, sočutju, iskrenosti in svobodi.

Oceni članek, če želiš.

2 thoughts on “Moram

  1. Kristijan says:

    Zelo lepo napisano. Ljudje ne znamo iti ven iz tega prepričanja, seveda nas deloma sili denar ki ga nekako rabimo za preživetje. V bistvu bolj ne znamo poiskati kaj si sami želimo in če gremo še stopnjo više, kako bi s tem kar radi delamo preživeli. Verjetno je tukaj kar precej prisoten strah, ki nam tudi ne pomaga, da bi bili bolj avanturistični in to poiskali. Lažje si najdemo ovire in se potuhnemo v službah, ki jih ne maramo. 🙃

    Reply
  2. Miljan says:

    Čeprav nerad komentiram takšne zapise ne glede ali so tvoji ali od kogarkoli, ker ima pač vsak človek svoj pogled na svet, na vse kar doživlja, kar se mu dogaja, za vse kar mu je všeč in za vse kar mu je odveč. Ampak si me s tem tvojim zapisom nehote vrgel v brezno razmišljanja.
    Zelo zanimivo in globoko tvoje razmišljanje bi verjetno zelo obsojali vsi globalisti, težki milijonarji in milijarderji, skratka vsi tisti ki ( zaenkrat ) v svoji pesti držijo vsa razmišljanja večine človeške rase.
    Ja kdo bo pa delal za njih.
    Če bi ta zapis obelodanil kakšnih 500 let nazaj, bi se že verjetno malo smodil na grmadi za čarovnike.
    Pa gremo rajši nazaj v danes, v trenutek zdaj. Moje razmišljanje ( o nedelu, da ne rabiš čisto nič delat, oziroma samo tisto kar te veseli ) je sledeče. Prvenstveno bi bila potrebna popolnoma drugačna vzgoja otroka do približno sedmega leta starosti, dokler se gradi njegova podzavest, dokler je većino časa v theta stanju in samo snema, kopira, shranjuje podatke in že podzavestno ustvarja določene vzorce, ki ga potem spremljajo celo življenje.
    V naslednji fazi ( osnovna šola – mogoče manj kot 8 razredov – zgolj res osnovna izobrazba ), kjer bi se naj otroku pravilno interpretiralo čim več možnosti, različnih smeri v nadaljnem življenju. Nekje približno do 12 leta starosti bi ga naj starši in izobraževalna ustanova usmerjala, oziroma mu na široki cesti odločanj postavljala določene omejitve, da s svojimi mladostniškimi navdihi preveč ne zabluzi.
    V zadnji dobi pred osamosvojitvijo ( od cca. 12 do 16 leta staristi ) bi po svoji želji lahko sprejemal več ali manj samostojne odločitve., ampak bi do zdaj v času izobraževanja moral dobiti kristalno jasno sliko kakšen bo njegov lajf če:
    a) ne bo nič delal in bo zgolj prosil za hrano in prenočišče
    b) se bo še malo izobraževal ali pa ne in in pozneje delal zgolj tisto kar ga veseli in s tem zaslužil samo za zapreživetje
    c) ali pa današnji povprečnež s službo ali s.p., z družino( ali ne ) povprečno ali višjo izobrazbo, povprečno hišo ali s stanovanjem ter avtom.
    d) Visoko izobraženi posamezniki, ki vodijo podjetja, korporacije itd. Skratka v špici visoko izobraženih, ter temu primerno tudi v špici po zaslužku.
    Do sem si upal pametit, naprej pa se mi zatika.
    Prvi carski rez bi moral biti, da se odloči najvišji možen dohodek, ter najvišja možna materialna dobrobit, ne glede na vse. Tako bi avtomatski bila izbrisana vsa elita, ki sedaj duši vso človeštvo.
    Kdo bo vodil, oziroma kdo bi bil odgovoren za vso infrastukturo ter razvoj in tehnologijo v državah, ali pa če so vsi kontinenti ena država. ista pravila, isti zakoni. Od koga vse in v kakšni višini bi se pobirali davki za infrastukturo, tehnočoški razvoj, zdravstvo itd.
    Kdo bi odločal višino davkov za vse ćloveštvo. Kako bi na pošten način določil, kako bo tisti, ki ni nikoli ničesar delal, ali zgolj za preživetje in je bil posledično oproščen vseh davkov, lahko koristi določeno infrastrukturo, tehnologijo, dravstvo in še milijon malih stvari.
    Ah, zadosti pametovana. Ampak ker si me kot bralca izzval, evo ti moj feedback

    Reply

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *