Vzorci

Kot TCT terapevtu mi je razumevanje vzorcev ključnega pomena. Prav tako v mnogo objavah tukaj omenjam vzorce. Kaj torej sploh so vzorci ali prepričanja, kako jih jaz razumem in kako vplivajo na mojo psiho, delovanje in dojemanje sveta?

In podobno kot tega hrošča na sliki, omejuje kepa dreka, tudi mene moji vzorci omejujejo do svobodnega, pristnega in avtentičnega življenja.

Da ne bo pomote, govoril bom o mentalnih vzorcih, oziroma prepričanjih in ne vedenjskih vzorcih.
Vedenjski vzorci so zgolj navade, ki jih izvajam redno. Primer: vstanem vsak dan okoli 7:30, za zajtrk vedno uporabljam isto posodo, vedno grem v isto trgovino. To je nekaj s čimer se ukvarja vedenjska psihologija in je uporabno za razne statistike, predvidevanja, marketing itd. Ampak sama sprememba vedenja ali vedenjskega vzorca, ne bo nujno spremenila mojega dojemanja življenja in mene. Seveda se lahko s spremembo vedenja okolje in ljudje okoli mene spremenijo in me postavi v drugačne situacije, kjer bom reagiral drugače. Ampak globoko znotraj sebe, bom o sebi še vedno mislil isto.

Na to, kako dojemam sebe, kako se odzovem in kako se počutim, pa vplivajo moji mentalni vzorci, o katerih želim govoriti.

Eno tako prepričanje ali vzorec bi lahko bilo “jaz sem Slovenec”. In takoj se mi vklopi razum in mi reče, pa saj ti si Slovenec, rodil si se v Sloveniji, živiš tukaj, torej si Slovenec. Kako me torej to omejuje, če je to izmerljivo “dejstvo”? Saj tega se ne morem rešiti.

In meni je ključna razlika med tem kar smo se na tem planetu dogovorili, da so dejstva, po kakšnih pravilih se bomo igrali, kakšnim socialnim zakonom in pravilom sledimo in med tem s čim sem jaz identificiran.
Npr.: 1 meter je pač en meter, ljudje imamo dve roki in dve nogi, ko se rodiš v neki državi dobiš tisto državljanstvo, zemlja je dol, nebo je gor, jabolka so okrogla, krompir raste v zemlji, ljudje smo glasni ali pa tihi, mirni ali pa divji, itd. To so torej pravila, definicije, analize, ki smo jih določili ljudje, da se lahko razumemo.

Ključ do moje svobode ni ali se igram ta pravila ali ne, ampak ali sem jaz globoko v sebi identificiran s kakšnim od teh prepričanj. Jaz sicer sem Slovenec, ampak globoko v sebi nisem prav pretirano identificiran s tem. Kar pomeni, da mi je skoraj vseeno kje je meja Slovenije. Ni mi prav pretirano mar ali zmaga na kakšni športni tekmi Slovenec ali tuj državljan. In neko vročekrvno ohranjanje slovenske zgodovine in kulture mi tudi ni preveč pomembno.

Če je tebi, ki to bereš sedaj malo narastel pulz, mi je super, ker boš morda lažje razumel o čem govorim. Verjetno so tebi te vrednote pomembne in se morda sedaj zgražaš nad mano? Bi rad imel pogovor in mi razložil kako nimam prav, da je pomembno za naš narod, da zmaga na tekmi Slovenec, ker je to dobro za moralo? Da je slovenska kultura in zgodovina pomembna, ker iz tam izviramo? In si se morda pripravljen celo boriti za to in se tudi identificiraš globoko v sebi kot Slovenec?

No ravno o tej svobodi govorim. Več takih prepričanj kot imam, v več škatlic in predalov kot se dam, bolj sem omejen. V več situacijah se mi bo kakšna osebna identiteta “zbudila” in jo bom hoteli braniti, ker jaz sem to. Moja lastna identiteta se poruši, če dopustim znotraj sebe, da to morda ni res. Kaj pa potem sem, če nisem Slovenec, nekam pa ja moram in želim pripadati. Če to spustim, en del mene umre, izgine.

Podobno je lahko omejujoče prepričanje “jaz sem vegan”, kar pomeni, da ne jem hrane živalskega izvora (meso, jajca, mleko,…). Če sem s tem identificiran, pomeni, da je karkoli drugega zame nesprejemljivo. Torej bom zelo težko sproščen ob ljudeh, ki pred mano jejo meso, to se bi mi zdelo narobe. Ali pa, ko bi me nekdo vprašal zakaj ne jem mesa, kaj je z mano narobe? Porodilo bi se mi cel kup reakcij in bi to hitro začel braniti in razlagati kako je veganizem prav in kako imajo drugi narobe.

Če pa s tem nisem identificiran, pa še vedno lahko jem vegansko, ampak nimam težav s tem kaj jejo drugi ljudje in konec koncev kaj jem jaz. Tudi, ko me nekdo vpraša zakaj ne jem mesa, jim mirno odgovorim ampak s tem ne branim svoje identitete, zgolj razložim trenutne odločitve.

Poleg takih, recimo površinskih splošnih prepričanj, pa obstajajo še veliko globlja, veliko bolj osebna in v veliki večini skrita prepričanja ali vzorci. Govorim o res osebnih mentalnih vzorcih kot so: nemočen sem, sam sem, zlomljen sem, grd sem, majhen sem, nisem dovolj, preveč sem, ni me,…

Takšna res globoka prepričanja so tako tesno ob meni v moji psihi, da se niti ne zavedam da jih imam. Javnosti ne bi nikoli priznal, da imam takšno mnenje o sebi. Še sam s sabo težko pridem do teh prepričanj. In mi včasih le s pomočjo drugega TCT terapevta uspe odkriti kaj si podzavestno zares mislim o sebi. Moje dojemanje življenja okoli sebe je pa popolnoma v skladu s temi vzorci.

En primer je recimo zakaj imam tremo, ko nastopam na odru? Nihče mi nič noče, ljudje so po svoji izbiri prišli poslušati kar imam za povedati, varen sem, verjetno me noben me ne bo pretepel. Zakaj torej trema?
Če pogledam pri sebi, mi je pomembno, da me ljudje sprejmejo, da sem zaželen, da sem spodbujan in podprt. Res bi mi bilo fino, če bi bili vsi zadovoljni ob tem, ko predavam, me z entuziazmom spraševali o vsebini itd.
In seveda lahko koristim obrambne mehanizme, da mi je ob tem lažje. Ko mi postane preveč neprijetno, povem kakšno šalo, da se nasmejim in malo prebijem led. Ali pa racionaliziram, da saj so sami izbrali da me poslušajo. Morda na hitro brez očesnega stika z ljudmi ves zategnjen povem svoje, ker pač ne uspem biti s tistimi neprijetnimi občutki.

Ampak kaj bi bil pa vzorec, ki povzroča vse te neprijetne občutke? Če pogledam sedaj vase in si predstavljam, da sem na odru pred vami vsemi s tistimi neprijetnimi občutki (sram, nemir, živčnost,…), kaj si mislim o sebi?
Jaz bi si recimo mislil: nisem dovolj, noben me ne mara, neumen sem, dolgočasen sem, grd sem

In vsi ti vzorci so tisti res pravi razlog za moj nemir na odru. Če sem jaz sam s sabo popolnoma zadovoljen. Če si mislim da sem dovolj, ne glede na to kako bo šlo predavanje. Če se imam rad, ne glede na to ali me imajo drugi radi ali ne. Če sprejmem svojo inteligenco in sem z njo pomirjen. Če sem sam sebi zanimiv in če se vidim kot unikatno bitje, ki ni niti grdo niti lepo ampak pač ja kakršen je.

Če imam vse to, potem bom na odru žarel, bil sproščen, vesel, umirjen ne glede na to kakšen bo odziv. In niti ne bom zaskrbljeno gledal kakšen je odziv publike, ne bom analiziral ali si kdo misli, da sem morda neumen, grd, dolgočasen, ker mi bo vseeno, sem s tem pomirjen. In posledično bo tudi publika to zaznala in bo verjetno bolj zadovoljna. Okolje se torej lahko odzove drugače, glede na moje notranje vzorce.

Druga še bolj pomembna sprememba je pa, da moja realnost postane drugačna. Preprosto ne morem več videti obsojanja, ker ga ne zaznam. Komentarjev publike več ne bi videl kot osebni napad, ampak zgolj kot neko mnenje, ki ga ima nekdo. Če moja identiteta ne sloni na teh vzorcih, sem od tega svoboden.
In tako lahko dve osebi doživljata isto dogajanje popolnoma drugače. Nekdo bo slišal kritike, drugi pa mnenja. Nekoga bo strah, drugi bo sproščen. Nekdo bo videl sovražnike, drugi pa ljudi. Nekdo bo videl zbadanja in razburjanje, drugi pa napredek.

In le tako, da spustim identiteto z vsemi omejujočimi vzorci in prepričanji, ki jih imam o sebi, lahko zaživim polno, svobodno, mirno, kreativno življenje.

In ravno to je rdeča nit TCT terapije. Ne čustva, ne razlage in analize kaj je z nekom narobe in kaj bi bilo prav, ne nasveti in svetovanja, ne samo sprememba vedenja. Ampak sprememba tistih globokih podzavestnih prepričanj, ki jih imamo o samem sebi, zaradi katerih pride do vseh dejanj, reakcij, razmišljanj in tudi do dojemanja ter kreiranja sveta okoli sebe.

Kaj pa ti misliš, da je glavni razlog, da dojemaš in živiš svoje življenje kot ga, kaj si ti misliš o vzorcih?

Vsem, ki hrepenimo po absolutni svobodi (od samega sebe), želim good luck in uživanje v vožnji do tja 🙂
And don’t forget, maybe it’s just a ride?