Pisal sem že o komunikaciji in poslušanju, ampak vsako od teh tem lahko razdelam iz različnih zornih kotov. Pa še moj pogled na to se spreminja iz meseca v mesec, ker se jaz spreminjam. En dan sem dobre volje, drugi dan slabe in tako pridejo iz mene drugačne misli. Tako da, na nek način, so si naslovi podobni, vsebina pa nikoli ne bo čisto enaka.
Danes zjutraj mi je na pamet prišlo izražanje. Kaj meni izražanje pomeni?
Ja da se izrazim, da nekaj povem. Kaj bom imel danes oblečeno, na kakšen način hodim, kako držim obraz, ali tipkam z jezo ali sproščeno? Vse to je meni izražanje.
Ampak kje se moje izražanje pravzaprav začne, oz. ali se vedno zavedam kako se izražam? Ali vedno jaz odločam kako se bom izrazil?
Ja seveda se vedno jaz odločam, bi pomislil. Vedno pomislim vsaj za pol sekunde katere hlače bom oblekel. Ampak ali res pomislim globoko vase kako se počutim, kaj želim ta trenutek izraziti. Če sem res slabe volje, s svetlo rumenimi hlačami tega verjetno ne bom najbolje izrazil oz. pokazal. Ali morda kdaj oblečem nekaj samo zato, ker se meni zdi sprejemljivo, čeprav ne izraža mojega trenutnega stanja?
Kaj pa, ko spregovorim, se vedno iskreno izrazim? Ma si nor, seveda ne! Če grem na pogreb in mi je totalno dolgčas in brez veze in sem tam samo zato, ker se spodobi, sigurno ne bom rekel najbližjim, ki žalujejo: “Joj kako mi je dolgčas in bedno tukaj”.
Pa je prav, da se ne izrazim? Moje mnenje je, da ne. Prav bi bilo, da ostanem doma, če v resnici nisem šel na pogreb, ker jaz res tako želim, ampak samo zato ker se spodobi. Zdi se mi prav, da smo vsi iskreni do sebe.
Ali pa, ko z znancem sediva skupaj in pride do tiste neprijetne tišine. In potem samo tuhtam kaj bi rekel, da ne bi bilo te čudne tišine. Ker če se z nekom dobiš, je normalno, da se govori non-stop, brez prestanka. Če si tiho ni ok, ali pač? Se v takih primerih res izražam iz srca, sploh vem kaj hočem? Ali mi je sploh ok biti ta trenutek z njim?
In tukaj pridem do tiste glavne točke pri izražanju. Kaj pravzaprav želim? Kaj hočem izraziti? Je to samo neka površinska stvar iz navade, običaja, kulture, ali je morda zraven moja srčna namera in vem kaj hočem?
In tudi, ko mislim, da vem kaj hočem, se velikokrat pod palubo skrivaj čisto nekaj drugega. In skoraj vedno so zraven stara neizražena čustva.
Če recimo nekdo pusti umazano šalico na mizi, bom lahko recimo jezno izrazil in krilil z rokami: “Joj kako sem jezen, ko nekdo pusti umazane šalce na mizi. Res mi je pomembno spoštovanje in si želim, da bi vsak pospravljal za sabo.”
Ampak ali sem v resnici jezen zaradi umazanih šalic. Kaj pa če sem zjutraj vstal in moja priljubljena majica ni bila čista, gužva na cesti do službe, s projektom je vse narobe, sodelavec me zajebava in vseh teh občutkov ne izrazim, ampak jih držim v sebi, ker se tako baje pač spodobi. Potem pridem pa v kuhinjo in vidim umazane šalice, ob katerih mi končno izbruhne jeza. Pod njo so bili pa morda skriti občutki žalosti, nemoči, obupa, osamljenosti, ki niso prišli na plano. Ki se še vedno gnetejo nekje v telesu, nekje spodaj čakajo na naslednji kolaps čustev, ko bom reagiral brez kakršnekoli kontrole.
Ampak vsa tista neizražena čustva nisem izrazil, ker tako delam že 20+ let, ker ne znam drugače. Sploh nisem opazil, da sem žalosten, ker priljubljena majica ni bila čista. Ta občutek je bil tako bežen in subtilen, da sem ga spregledal, ko se mi je mudilo na šiht.
Kopati po sebi in se vsak trenutek spraševati kako mi je v resnici, globoko v srcu, je nekaj novega, težkega, neznanega. Še dve leti nazaj sem poznal zgolj 5 do 10 različnih občutkov, v resnici jih obstaja pa 200 in več: Kako se počutim?
Torej, ko karkoli naredim, vdihnem, se premaknem, spregovorim, se v bistvu izrazim.
Ali se želim izražati in delovati brez kontrole, iz nekih navad, nekega izmišljenega bontona, površinsko, z reakcijo brez zavedanja? Morda zato, ker sem se do sedaj vedno tako obnašal, ker to ljudje pričakujejo, ker mislim, da me samo takega sprejmejo, ker je tak “moj karakter”, ker se tako spodobi?
Če si kdo to želi, ok nič narobe s tem.
Ampak zase si želim, da bi se čim večkrat izražal iz srca. Da bi vsak trenutek vedel kaj si želim. Pa ne zgolj površinsko ampak iz globin srca, skozi vsa neizražena čustva. Da bi bil res pristen sebi, da bi pokazal tistega pravega sebe, ki je fluiden iz dneva v dan. Posluša svoje srce in se izrazi v celoti, brez zadržkov, seveda s spoštovanjem drugih in njihove svobodne volje.
Zakaj pa? Zato ker, ko se izražam iz srca, lahko stojim za vsako svojo izrečeno besedo, za vsakim dejanjem. Sem stabilen, vem kaj hočem in česa ne.
Ko se ne izražam iz srca sem pa kot lahko peresce, s katerim se poigrava vsak mimoidoči vetrič.