Sicer mi ta naslov nekako ne paše med ostale naslove na tem blogu, pa vseeno bi rad delil, kaj je meni pomenilo padalstvo, kako me je spremenilo in kako ga vidim sedaj.
Da nam bo vsem razumljivo, govorim o padalstvu, kjer se z zloženim padalom na hrbtu vsedeš v letalo, se odpelješ na 4000m, odpreš vrata letala in skočiš ven! Letiš (prosto padaš) kakšno minuto, nato pa na okoli 1000m odpreš padalo in pristaneš.
Že zgodaj v otroštvu sem se včasih počutil, kot da ne pašem med ostale otroke. Nisem maral nogometa, košarke,… Karkoli sem delal in poskušal kot otrok, sem poskušal zato, ker so to delali moji starši ali pa bratranci, prijatelji. Vendar se me je le malo stvari srčno prijelo.
Nisem maral črednega nagona, nacionalizma oz. uokvirjanja ljudi v neke skupine. Hotel sem biti izven tega, nekaj drugačnega, svojega, posebnega.
In končno sem našel nekaj posebnega leta 2000, ko sem zvedel, da padalstvo sploh obstaja kot šport. Takoj sem ga zagrabil z vsem srcem. Le peščica ljudi na tem planetu to dela. Kakšni carji so tisti, ki se mečejo iz letala, strmijo smrti v obraz, nič se ne bojijo, kako so pogumni. O kako super, to hočem biti jaz, sem si mislil.
In sem začel, kot vsak mladi padalec na začetku. Ko sem se prvič pognal iz letala, se prvih dveh sekund sploh ne spomnim, živčni sistem je bil preobremnjen, da bi registriral kaj se dogaja.
Ko letiš proti tlom, na nek način gledaš smrti v oči, potem pa rečeš: “ne še” in odpreš padalo. In tega občutka, se ne da opisati. Ko k temu dodaš še letenje postane pa vse skupaj kar božansko, primerljivo z najlepšimi občutki, ki jih lahko nudi ta svet!
In tako naprej drugi skok, tretji, peti, deseti, petdeseti… Vedno bolj mi je bilo všeč leteneje in ne toliko sam občutek strahu in premagovanje tega. Ljudje se s svojimi telesi dejansko lahko konkretno premikamo po zraku oz. letimo. Sicer ne tako efektivno kot ptice, pa vseeno je padalstvo lahko res zahteven in izpolnjujpč šport.
Istočasno se je pa v ozadju znotraj mene naredila res velika sprememba razmišljanja. Vsakič ko se vržem iz letala lahko umrem. Kako naj potem načrtujem kaj bom delal čez 10 let: Kako naj vzamem 20 letni kredit za stanovanje, če pa ne morem biti prepričan, če bom čez dva tedna sploh še živ.
In ko sem gledal statistiko smrti pri ljudeh, padalstvo sploh ni bilo na prvem mestu. Veliko več jih umre v prometnih nesrečah. Čakaj malo, ali to pomeni, da sploh ne rabim skakati iz padala in pravtako ni zagotovila ,da bom čez dva tedna še živ? Življenje je res minljivo!
In padalstvo je meni postalo reden opomnik, da živi danes kot da je to tvoj zadnji dan. Poslušaj svoje srce in se ne oziraj na to kaj si drugi mislijo. Sicer je to lažje napisati kot živeti, ampak vsekakor mi je ta namera zelo pri srcu.
In tako mine pet, deset, dvajset let, ena daljša pavza od skakanja, dve hujši nesreči, večkratni državni prvak, inštruktor padalcev v zraku in v vetrovniku. In še vedno sem padalec, za sabo imam 1800 skokov. Nekateri moji prijatelji tudi po 5000 in 10000. Zakaj grem sploh še v zrak, ali se nisem tega že malo najedel?
Ja ne morem sedaj nehat, zdej sem padalec in to je kul, to je moja identifikacija! To je sedaj moja mala edinstvena škatlica, ki mi daje samozavest, pomembnost, ponos, spoštovanje, moč, itd.
Ojej, glej, glej, pa sem se ujel. Ravno v to kar sem na začetku objave pisal, da ne želim. Sem v neki majhni skupini ljudi, delamo nekaj meni res posebnega. Smo mi, ki smo “drugačni” in potem je tam cel svet.
To in podobne igrice, ki se jih grem, vidim sedaj, vsak dan vedno bolj jasno. Razlog je pa, da sem pred dobrimi dvemi leti zvedel za TCT Akademijo in izkusil zavedanje daleč nad mojo sposobnostjo domišlije. In takrat se mi je vse skupaj začelo zares spreminjati.
Lahko bi rekel: “Buckle up Dorothy, because Cansas is going bye bye”. Začel sem kopati po najglobljejših kotičkih moje zavesti in spoznavati kdo sploh sem jaz, kaj se grem, kaj si res želim ipd. Še vedno kopljem, in se spoznavam.
Kako torej sedaj vidim padalstvo?
Še vedno mi je res odličen šport, neizmerno uživam v letenju. Cenim vse prijatelje, ki jih imam v padalstvu. Za vedno bom neizmerno hvaležen vsem, ki so me podpirali po nesreči, ne predstavljam si kako bi to prestal brez vas. Rad imam višino, zrak, oblake in leteneje! To res prihaja iz mojega srca.
Ali se še vedno identificiram s padalstvom? Ali bom izgubil sebe, če kdaj neham skakati?
Mislim da ne, oz. vedno manj. Padalstvo mi je vedno manj posebno, je zgolj neka res lepa aktivnost, in to želim tudi deliti. Nekaj res lepega, mogoče transformativnega. Se še bolj povezati z ljudmi, jih slišati, razumeti, jim pomagati ob prvih korakih v padalstvu in posledično tudi življenju.
Ne želim da je to nek okvir nas padalcev. Želel bi si ga preseči in živeti res svobodno in pristno vsak trenutek, karkoli že to zame tisti trenutek pomeni!
In če lahko potegnem rdečo nit, ki jo je meni dalo padalstvo je to:
“All the best things in life are on the other side of fear!“