Zase sem vedno mislil, da znam dobro poslušati.
Ko ti nekdo nekaj govori, pač pozorno poslušaš besede, ki ti jih govori in se probaš vživeti v tematiko. Si pač res poskusiš zapomniti kaj ti je rekel. In ko on zajame zrak, jaz seveda poskusim odgovoriti s svojim mnenjem. Bodisi povem kaj si jaz mislim, kje se je tudi meni to zgodilo, morda mu celo svetujem kaj naj naredi ipd. Ali pa če že na sredi njegovega stavka vem za rešitev, ki je res enostavna, ga kar prekinem in mu povem kako mu bo veliko lažje, kajne?
Večino življenja se mi je zdelo tako poslušanje čisto ok, dokler nisem pred relativno kratkim časom spoznal, da to v resnici ni poslušanje. In na delavnici intenziva razsvetljenja prvič spoznal veliko bolj kvalitetno in transformativno poslušanje.
Ko sem ravno omenil intenziv, tam je ena od nalog, da poslušaš, si tiho in kar slišiš ne validiraš. Pa ne samo z besedami tudi z mimiko. In kaj hitro sem spoznal, da mi je to res težko.
Ko mi nekdo nekaj govori, kako je recimo kupil nov avto, se takoj spomnim, kako sem tudi jaz kupil nov avto in komaj čakam, da mu povem, da sem tudi jaz kupil nov avto. Sploh ga več ne slišim, samo še čakam da neha govoriti, ker v moji glavi vidim tisti moj nov avto in kako mu moram sedaj povedati mojo zgodbo. Morda zato, ker sem bil le redko v resnici slišan in imam toliko stvari za povedati, da se v takih trenutkih preprosto ne morem zadržati. Kar seveda ni poslušanje.
Če mi slučajno uspe, da me lastna zgodba ne prevzame in dejansko uspem slišati njegovo zgodbo, pa mi je še toliko težje, če mi nekdo razlaga o nečem, kjer sem tudi jaz čustveno vpleten. Takoj pridejo tista čustva na plan in si ne morem pomagati, da ne bi tudi sam vrgel polena na ogenj in delil svoje mnenje. Sploh ne slišim več kako se on počuti ali kaj govori, ampak so me prevzela lastna čustva vezana na temo in jih preprosto moram izraziti.
Še najtežje pa mi je poslušati nekoga, ki govori o meni. Sploh če je to kritiziranje ali pa kakšna pripomba, kako jaz nisem ok ali pa nekaj nisem ok naredil. Takoj se mi vklopijo obrambe, da jaz nisem kriv, in ni tako kot on misli. Ali pa grem v napad, mu povem kako on ni nič boljši, se primerjam itd.
Tudi pohvale niso dosti drugače, počutim se lepo, včasih celo vzvišeno in vidim samo še sebe. Ampak nič od tega ni poslušanje, sploh ne vem kaj je hotel povedati oz. kako se ob tem počuti, jaz se samo še branim ali pa uživam v hvaljenju.
In če mi uspe priti skozi vse opisane ovire in oseba resno neha govoriti, je sedaj na meni da ocenim ali sem jo res slišal in razumel. In če je nisem jo lahko vprašam po podrobostih. Lahko vprašam kako se je ob tem počutil, ali pa kako mu je bilo ob vsem tem?
In spet je tukaj umetnost, da mu res pustim prosto pot, oz. poskusim slišati njegovo mnenje. Torej vprašanje kot: “Un je pa res kreten kajne?”, ne bo ravno poglobilo njegovega izražanja, ampak je spet samo moj poskus, da povem svoje mnenje o nekom.
Torej pravo poslušanje in držanje prostora za nekoga, da je res slišan, je v bistvu prava umetnost in mi še zdaleč ni enostavno.
In ko se nekdo res do konca izrazi, lahko spet pristavim svoj lonček, tako da mu povem svoje mnenje, mu nekaj svetujem ali pa kakorkoli podobno poskušam rešiti njegov problem, kljub temu da me ni nič vprašal. Če hočem nekoga res slišati se bo pogovor končal z njegovo zadnjo besedo ali pa zgolj z mojo zahvalo, za njegovo odkrito izražanje.
Razen če je seveda izražanje končal s resničnim vprašanjem.
Ko se zadnje čase trudim res poslušati, opazim da velikokrat izrečemo besede, ki jih v resnici ne mislimo. Velikokrat nekaj vprašamo, pa v resnici ne sprašujemo. Nekoga zmerjamo, pa se v resnici samo branimo ali pa nas je strah. Iz naših ust prihajajo besede, ki ne opisujejo našega stanja.
In če kot poslušatelj uspem nekoga slišati do te mere, da pride do svojih pravih občutkov ali po možnosti celo do potrebe, zaradi katere se je sploh hotel izraziti, sem ga v resnici šele slišali.
Zakaj se mi zdi to tako pomembno?
Biti slišan v celoti, brez popravljanja, validiranja in svetovanja meni pomeni biti res sprejet in mi le to daje možnost mojega iskrenega izražanja in biti to kar v resnici sem.
In ko resnično poslušam druge, njim pustim biti to kar v resnici so.