Danes želim pisati o moči. Pa ne tisti fizični moči, ko lahko dvigneš 100kg, ampak o psihični moči, o moči karakterja. Morda bi temu lahko rekel tudi postavljenost, stabilnost, iskrenost psihe.
In ja spet bom govoril o sebi, in zgolj mojemu doživljanju tega. Kako je to zate, boš pa že sam raziskal, če ti je to pomembno.
Kaj torej jaz pri sebi vidim kot psihično moč, oz. kdaj jo najbolj izkusim, tisto pravo?
Preden sem se zares začel ukvarjati s sabo, sem bil mnenja, da je psihična moč to, da znaš kontrolirati ali tlačiti čustva, da te nič ne zamaje, da si tako kot bojevnik. Si miren, stabilen, trdno stojiš na svojih nogah in veš kdo si.
In tukaj se je meni pot na noter začela. Kdo pravzprav sem jaz?
Ko pride do neke situacije, ob kateri se v meni pojavijo določena čustva, od kje so ta čustva? Ali sem to v resnici jaz ali sem morda samo naučen tako od staršev in okolice. Sem jaz v resnici žalosten na pogrebu nekega znanca ali se samo delam žalostnega, ker se tako spodobi?
Ko me nekdo zmerja, da sem debel ali me to prizadane? Morda v resnici tudi jaz mislim, da sem debel in zato boli? Ali mi je to tako nerealno, da samo čudno pogledam in sploh ne reagiram na ta komentar?
Ko hočem neko simpatično punco povabiti na pijačo, se ves tresem. Zakaj tako, ali morda nisem dovolj dober za njo, je prelepa zame? Od kje prihajajo ta prepričanja?
Kdo sem jaz, kako je sestavljena moja psiha, moj karakter moj ego, če lahko tako rečem? Kaj so tiste temne plati moje psihe, katere si ne upam pogledati, si jih priznati niti sebi, kaj šele svetu? Katerih delov sebe nimam pod kontrolo oz. jih ne sprejmem?
In s sprejemanjem teh lastnosti in biti ranljiv v tem, je meni dalo do sedaj največ moči. Priznati sebi, da sem to kar sem, z vsemi svojimi pomankljivostmi, čudnimi mislimi in idejami, kompliciranjem, govoričenjem, občutljivostjo, filozofiranjem, ipd.
Sprejeti vse te lastnosti, sprejeti sam sebe in imeti rad vse črno in belo kar je v meni. Brez odrivanja nektarih lastnosti, samo zato ker nekateri reagirajo na njih negativno, ali pa to njim ni ok. To je njihovo, če jim ni ok.
Seveda imam še dosti dela, ampak že sedaj vidim spremembe. Bolj ko se sprejmem v celoti, bolj sem stabilen in močan, in me razne situacije težje zamajejo. Vidim kako sta mi v bistvu ranljivost in sprejemanje dala največ moči.
V kar nekaj objavah sem pisal, o transformaciji samega sebe, svoje psihe, svojih vzorcev in prepričanj. O spoznavanju samega sebe ipd. Nikjer pa nisem napisal, kako se jaz tega lotim. Kaj je dejanska akcija ali strategija, da sem prišel do teh sprememb in spoznanj? Dokler se nisem vpisal v TCT akademijo sem bolj ali manj samo razmišljal in se o tem pogovarjal.
V akademiji sem spoznal pa cel kup učinkovitih tehnik, s katerimi se še vedno spoznavam in veliko bolj učinkovito spreminjam samega sebe. In vse te tehnike bom kmalu napisal tukaj.
In kako vidim moč danes?
Brez strahu pred čustvi, z njimi ni čisto nič narobe. Če jih izrazim, meni to ne pomeni, da nisem močan ampak, da sem fluiden, pretočen. Moč vidim v tem, da se tega zavedam in se ne izgubim v čustvih. Da se zavedam, da čustva pridejo in grejo, to prav nič ne spremeni mojega jaza.
Moč vidim danes bolj v pristnosti, iskrenosti, pretočnosti, odprtosti, ranljivosti, srčnosti, v zavedanju in prisotnosti.
Za konec pa en rek, ki je meni dal misliti: “Najmočnejša vrata so tista, ki so odprta!” 🙂