Ljubezen

Pa dejmo še ljubezen na pladenj, da vidim kako jo razumem, kje se morda zavajam in kako bi mi to razumevanje samega sebe lahko doprineslo.

Kaj je zame ljubezen?
V grobem bi jaz razdelil ljubezen na 3 tipe. Eno je zaljubljenost, druga je tista “prava” ljubezen, kot jo poznamo v nam pomembnejših odnosih. Ter zadnja še brezpogojna ljubezen. Lahko bi rekel tudi, da se ljubezen izraža skozi 3 različne kvalitete ali gune.

Kako pa ti vidiš ljubezen, si že bil kdaj zaljubljen? Si morda ljubil, bil ljubljen? Kaj pa brezpogojna ljubezen, ti je znana?

p.s.: Tukaj in v vseh ostalih objavah, ne želim naslavljati samo moških, vendar mi je pisanje za oba spola v isti besedi z oklepaji “si ljubil(a)” zamudno in nepregledno. In pač pišem v meni primernem spolu glede na stavek. Naslavljam pa seveda tudi ženske v vseh teh objavah.
Hvala za razumevanje

Če grem po vrsti, kaj meni sploh pomeni zaljubljenost?

Po domače povedano, mi pade mrak na oči. Neka racionalna razsodnost se izgubi, prelivajo me močna čustva. V tisti osebi vidim vse samo lepo, sploh ne uspem videti realnosti. Če oseba naredi kaj slabega, to zelo težko prepoznam, ker tista zaljubljenost še tako butasto dejanje obarva na lepše. Tipično to zgleda, ko se nekdo, ki je zatreskan oz. zaljubljen, smeji kar vsem šalam, ki jih neka oseba izjavi, pa tudi, če ni smešno. Ko sem v nekoga zaljubljen, sem ob tej osebi vedno dobre volje, kar nekaj toplega žari v meni.
Istočasno sem pa slep, nerazsoden in moje odločitve vodijo čustva, ki so minljiva. To stanje je na nek način lahko zelo lepo in hkrati nevarno, ker je slepo.

Včasih me je romantična zaljubljenost doletela samo, ko sem kakšno punco na novo spoznal. Danes, ko malo bolj razumem kaj to je, sem pa vedno znova in znova zaljubljen v punco s katero živim že več let. Kar ne pomeni, da sem non stop zaljubljen, ker je to samo čustvo. Ko imam res slab dan, sovražim vse po vrsti, tudi njo, imam pač negativna čustva v sebi. Ko sem v pozitivnem stanju, se pa brez problema prepustim tej zaljubljenosti.

V vseh primerih, danes vidim to zaljubljenost samo kot neko močno čustveno stanje, ki je prihaja zgolj iz mojih takrat zadovoljenih potreb. Ni večna, pride in gre. Ko sem v globokem stiku s sabo, in življenje štima, je ta zaljubljenost lahko vedno tu. Kolikor se morda sliši čudno, ko sem res srečen, sem zaljubljen v življenje, ki je znotraj mene. In to čustvo lahko pride na dan, ko sem ob neki prijetni osebi in temu rečem zaljubljenost, ali pa ko sem nekje čisto sam zares srečen oz. zaljubljen v življenje. 🙂

Kaj pa tista ta prava ljubezen. Tista ko, že par let živiš z neko osebo. Ko pred njo že brez problema rigaš in prdiš, vrtaš po nosu in delaš pred njim vse kar pač ljudje delamo. Tista, ko nekoga res spoznaš, njegove najlepše in najslabše lastnosti. In ga imaš ob vsem tem še vedno rad. Ko ga sprejmeš takšnega kot je.

Temu bi lahko rekel tudi odnos. In če temu odnosu rečem partnerski odnos, potem to imenujem ljubezen. Če je pa to prijateljski odnos, potem je pa to pač prijateljstvo. Ampak še vedno je samo odnos med dvema osebama. In v bistvu je edina razlika med partnerskim in prijateljskim odnosom, dodatek spolnega odnosa. Pri katerem se na tem planetu večinoma igramo monogamijo. Ko torej enkrat začnem partnerski odnos z eno osebo, bo samo en odnos imenovan partnerski, vsi ostali pa prijateljski. In s partnerjem v večini primerov tudi živimo in morda ustvarimo tudi družino.

Kako pa ljubezen paše v te odnose. Po navadi rečemo, da ljubimo samo eno osebo, svojo partnerko, ženo oz. partnerja ali moža. Ampak ali je to res? Jaz sem več let živel tako, ljubim samo svojo partnerko in to je to. Če ljubim še katero drugo osebo, potem je to varanje kajne.
In če imaš morda podobno prepričanje, kaj pa tvoja mama ali oče, jih ljubiš. Kaj pa tvoj najboljši prijatelj, ali pa brat, sestra, če jih imaš, jih ljubiš? Kaj pa tvoja bivša punca, žena? Kaj pa druge punce, fantje, prijateljice, prijatelji? Ali njih ni možno ljubiti? Kaj pa če je morda možno ljubiti več ljudi hkrati? To seveda ne pomeni, da seksaš z vsemi ampak, da jih ljubiš. Kaj pravzaprav je zate ljubezen? Ali je nujno potrebna tudi spolnost v nekemu razmerju, da temu rečeš ljubezen?

Hja lahko delim kako je meni, ti boš pa sebi sam odgovoril, če boš želel. Meni Spolnost ali seks predstavlja neko res intimno dejanje. Kjer se razgalim do nagega in partnerka spozna vse moje intimne dele telesa, katerih načeloma ne kažem, ko hodim po ulici.
In ko ravno omenjam seks, je tudi v seksu lahko prisotna globoka ljubezen in prava intimnost, kjer se oba odpreta drug na drugega psihično in fizično. Lahko je pa tudi samo strasten akt med dvema, ki se v resnici na poznata prav dobro, in nista prav zares intimna, razen fizično. Vsakemu svoje, tukaj nočem govoriti o tem kaj je prav, kaj narobe, kaj boljše ali slabše, zgolj da tudi spolnosti ni vedno ista.

Torej ko govorim o tej vrsti ljubezni, je večinoma zraven še intima ter spolnost. Ampak vse te stvari zame niso eno in isto. Lahko sem res intimen z neko osebo, pa nimam spolnosti, kot recimo terapevtski odnos. Lahko imam seks z nekom, pa nisem prav zares intimen, kot bi bil nek one night stand. In Lahko nekoga prav zares ljubim, pa nisem niti intimen niti nimam z njim spolnosti, kot recimo ljubim svoje starše.

Je pa res, da je meni najgloblji odnos tisti, kjer je prisotna ljubezen, intima in spolnost hkrati.

In ko govorim o najglobljem odnosu ali ljubezni potem verjetno govorim že o brezpogojni ljubezni kajne?
Kaj pa zame sploh to pomeni? Ja že samo ime brezpogojna pove kaj to je. To je ljubezen do nekoga brez meja. Do te osebe čutim ljubezen, če je ob meni, z mano, me ima rada. Ali pa tudi, če ni z mano, ni ob meni, ni z mano. Tudi če je v romantičnem in spolnem odnosu z nekom drugim, tudi če me sovraži, tepe ali karkoli drugega. To je zame brezpogojna ljubezen. Vidimo jo lahko recimo v mamini ljubezni, ki ljubi svojega otroka ne glede na karkoli in na njegov odziv ni navezana. Ga ljubi čisto v vsakem primeru.

In ravno v teh mojih najbolj pomembnih odnosih, sem velikokrat eone daleč stran od brezpogojne ljubezni. Tista moja največja ljubezen, no vsaj tako ji pravim, je lahko samo najbolj prepleten odnos. Koliko bi čutil ljubezni do svojega partnerke ali partnerja, če bi jo našel v postelji z drugim ali drugo. Ali pa takrat, ko mi teži zaradi razmetanega stanovanja ali česarkoli pač. Koliko bi imel ljubezni do te osebe, če me pol leta ne bi niti pogledala?

Kaj se torej v resnici grem v teh svojih najbolj intimnih odnosih, v tej moji največji ljubezni. Ali je res to največja ljubezen, ali morda samo odnos, kjer partnerka ali partner polni moje osebne primanjkljaje. Ali mi morda samo polni tisto samoto, ki jo čutim v srcu. Ali pa to, da sem brez nje ne vreden, ne viden, ne pomemben? Je morda tam samo zato, da imam “zagotovljen” seks? Morda da imam občutek moči, ker si jo lastim, ona je namreč samo moja. Glejte vsi, kako lepo žensko sem osvojil. Kje je tukaj prav zares ljubezen?
Ali je morda tam, ko partnerju sredi noči crkne avto in mu grem seveda pomagat, pa čeprav to naredim samo zato ker se spodobi, ker je tako v “partnerski pogodbi”? Ali je morda ljubezen tam, ko grem k tašči na obisk ker je tako prav, čeprav mi takrat res ni do druženja. Je morda ljubezen to, da sebe povozim? Kje je pa takrat ljubezen do mene?

Koliko je torej te brezpogojne ljubezni v naših najbolj intimnih odnosih?

Če sem iskren, so v mojih odnosih bolj drobtinice brezpogojne ljubezni, se pa trudim in si želim, da bi je bilo vedno več. Ampak brezpogojna ljubezen je meni res zahtevna, ker je za njo pogoj, da sem jaz najprej izpolnjen že brez drugih. Bolj ko sem zgrajen, avtentičen, individualiziran in samo aktualiziran, lažje nudim to brezpogojno ljubezen.

Ker opažam, da za vsa ta stanja, ki sem jih omenil v odnosih, ni odgovoren nihče drug kot jaz sam. Čisto sam si na nezavednem nivoju sprožam prijetne ali pa neprijetne občutke v določenem odnosu, ob določeni situaciji.
Kateri občutki privrejo na dan ob situaciji, ko bi našel partnerko v postelji z drugim, je popolnoma odvisno od mojega notranjega (podzavestnega) stanja. In če imam vso ali pa vsaj večino podzavesti ozaveščeno, bom lahko bil veliko lažje v stanju ljubezni, ne glede na zunanjo situacijo.

Kako pa priti do tega? Za mene to pomeni trdo delo poglabljanja vase, in čiščenje sence. Spoznavanje svojih najglobljih prepričanj skozi psihoterapijo oz. TCT terapijo. In z vsakim na novo ozaveščenim vzorcem in prepričanjem, sem vedno bolj izpolnjen, srečen, vreden, viden, ljubljen, in v stiku z ljubeznijo ne glede na zunanjost.

Kako torej priti v stik z brezpogojno ljubeznijo? Z delom na sebi, na svoji psihi.
Tako je meni najbolj smiselno, kaj pa ti misliš?