Vzrok

Če bi me vprašal 10 let nazaj, kaj je vzrok, da je svet kakršen je? Da moram na šiht, ki ga ne maram, da se prepiram z ženo, da so še vedno vojne, lakota in revščina na zemlji? Ali pa da imam super življenje, veliko hišo, ljudi, ki mi stojijo ob strani, ogromno prijetnega prostega časa, itd.?
Bi verjetno rekel da zato, ker so se ob velikem poku 13,7 milijard let nazaj, ko se je vesolje baje začelo, vsi elementarni delci (elektroni, protoni, nevtroni, fotoni, kvarki, leptoni,…) postavili v določen položaj in sedaj se vse odvija kot se pač odvija glede na zakone fizike, in da na nek način nimaš izbire.

Jabolko pade iz drevesa, ko dozori, zaradi gravitacije. Šihta ne maraš, ker pač nimaš sreče in sposobnosti, da bi delal nekaj kar te veseli. Tudi tvoje misli določajo ti elementarni delci v tvojih možganih in zato si kdaj srečen kdaj pa nesrečen. In vse kar je zunaj ali pa znotraj nas, določajo ti delci. in če bi poznal položaj in zagon (silo) čisto vseh elementarnih delcev in vse zakone fizike, bi lahko točno napovedal kaj se bo zgodilo od začetka, do konca vesolja. Zakaj so se postavili v tak določen položaj, še ne razumemo, ker niti ne razumemo in še ne znamo razložiti kako se je lahko začelo vesolje iz nič, ampak tako pač je.
Tako je bilo moje razumevanje realnosti, zelo materialno, v razumevanju podobno kot jo je opisoval Newton in zelo v skladu z mojimi čutili. Tako tudi sklepam, da vidi in razume svet večina ljudi trenutno na planetu.

Kaj pa danes mislim da je vzrok, da je vse tako kot je, oz. da vidim vse tako kot vidim?

Če nadaljujem s fiziko, že leta 1905 je Einstein objavil teorijo relativnosti, katera, če jo zares razumeš, močno zamaje realnost, kot sem jo opisal zgoraj. Čas je namreč relativen, torej ni povsod isti. Za natančnost današnjih gps navigacijskih sistemov je potrebno upoštevati relativnostno teorijo, ker na GPS satelitih, ki krožijo okoli zemlje čas teče drugače, kot v elektronskih vezjih v naših GPS napravah. Torej to, da čas ne teče povsod enako, ni zgolj teorija ampak je naša realnost, katero posredno izkušamo vsak dan.

Od 1920 naprej se sestavlja pa še bolj eksotična ideja o realnosti in vzrokih, kvantna mehanika. In če imaš doma SSD disk ali pa SD kartico, ta funkcionira na razumevanju principa quantum tunnelling, ki je del kvantne teorije. torej imamo doma naprave, katere na nek način potrjujejo, da je tudi kvantna teorija naša realnost.

In kaj to pomeni? Niti ne bi šel v podrobnosti kaj kvantna mehanika govori o naši realnosti, ampak na kratko, postane mogoče skoraj vse. Delci niso fiksni ampak so samo verjetnost. Obstaja “spooky action at a distance”, katera na nek način govori o tem, da dva elementarna delca “komunicirata”, ne glede na razdaljo med njima v trenutku. Po kvantni teoriji je možno iti skozi zid. Če čakaš neskončno dovolj časa, se po tej teoriji lahko pred mojimi očmi manifestira karkoli si želim.

Tudi tebi zveni vse to kot znanstvena fantastika? Meni vsekakor. Že relativen čas težko dojamem, kaj šele delovanje elementarnih delcev in kvantne teorije. Moja čutila (vid, tip, sluh,…) mi sporočajo drugače. Moj svet ne zgleda tako, kot ga opisuje kvantna teorija.

Kaj je torej vzrok, da je vse tako kot je, če je po kvantni teoriji materija samo verjetnost? Kaj pa jaz, imam jaz kaj vpliva na to, ali so moje misli samo posledica nekih delcev. Kako lahko sploh nastane neka koherentna misel iz delcev, ki so samo verjetnost?
Kdo sploh sem jaz, sem jaz samo posledica elektronov v možganih ali morda kaj drugega? Kaj je moja zavest, kako potem sploh nastane, če je materialni svet in s tem moji možgani samo verjetnost? Ali je morda moj um in moja zavest nekako izven, nad materialnim svetom?

Če bi bil materialen svet res fiksen, kako imam potem lahko do neke mere svobodno voljo? Zakaj imamo potem zakone in kazni in sem jaz kaznovan za neko nepravilno dejanje, če je vse odvisno od nekih elementarnih delcev in v resnici jaz nimam vpliva na nič?
Zgleda kot da se se igramo dve realnosti, po eni strani neko materialno fiziko kjer se da vse določiti, razumeti in predvideti. Po drugi strani pa osebno odgovornost, etiko in svobodno voljo.

Ampak iščemo vzrok, kje mislim, da se skriva?
Seveda nimam absolutnega odgovora, le opisujem kaj zadnja leta raziskujem na sebi.

Jaz imam svojo percepcijo, kar pomeni, da svet vidim na svoj način. Ob starših, šoli in vrstnikih sem se naučil kako imenovati razne stvari, kako stvari delujejo in kaj je prav ter kaj je narobe. Spoštovati starejše je prav, biti prijazen in sočuten do ljudi je v redu, pretepati in se jeziti ni prav, fantje moramo biti močni in ne jokamo, krasti ni prav, vse punce imajo rade otroke, itd. In glede na vse to, jaz vidim svet skozi določen filter, oz. s svojo percepcijo. In vsak ima svojo, drugačno, unikatno.
Nekomu je najbolj všeč rdeča barva, drugemu pa modra ali rumena. Okus za hrano ima tudi vsak svoj. Torej vsak to materialno realnost zaznava na svoj način.

In kaj je vzrok, da je svet tak kot je?
Morda bo to težko prebaviti oz. sprejeti, ampak kaj pa, če se vzrok skriva v moji percepciji. Kaj pa, če je svet tak kot je, zato ker ga jaz vidim tako kot ga vidim? Kaj pa če je materialen svet sam po sebi res samo verjetnost (kot je raziskoval že schrodinger) in ga jaz s tem, ko ga opazujem, določam. Kaj pa če je avto na cesti tak kot ga jaz vidim samo zaradi moje percepcije? Kaj pa, če je šef tečen samo zato, ker ga jaz tako vidim? Kaj pa če zunanja realnost sploh ni fiksna? Kaj pa če se vsak dan zbudim kot Gregor Čolnik, samo zato ker imam jaz še vedno ista prepričanja?

Kaj pa, če se da zunanjo realnost spremenit s tem, da spremenim sebe, svojo percepcijo in svoja prepričanja? Kaj pa, če jaz lahko postanem bogataš, imam najboljšo ženo, postanem astronavt, ustvarim raj na zemlji, s tem ko spremenim sebe? No če je zunanja realnost v resnici samo verjetnost in jo zase kreiram s svojo percepcijo, potem je v bistvu edini način, da jo spremenim tako, da spremenim svojo percepcijo.

Seveda lahko s svojimi materialnimi rokami mečem pesek v mešalec, sestavljam opeke in si zgradim hišo. In na ta način spremenim zunanjost. Lahko se odpeljem z letalom v tople kraje in sem spet spremenil okolje. In večina nas dela ravno to, ukvarjamo se z zunanjostjo na nešteto različnih načinov. Samo poglej kako zelo raznolika je postala zemlja, koliko novih tehnologij in novih možnosti smo ustvarili.

Kaj pa če je ves ta trud spremeniti svet na zunaj zaman? Vse tiste ure v službi, ki je ne maram. Vsi trenutki ko sem držal jezik za zobmi zaradi uvidevnosti. Ves tisti napor in stres ob gradnji hiše, ali pa več let odplačevanja dolgov za nek lasten dom. Kaj pa če vse to še vedno ne bo spremenilo moje realnosti? Ne vem, poglej pri sebi, verjetno si na zunaj dosegel že marsikaj. Vidiš svet sedaj drugače, je zunanji svet sedaj resnično bolj srečen, izpolnjen, vesel, varen, ljubeč, svoboden, ali karkoli je že tisto po čemer hrepeniš?

V moji realnosti, še vedno ne živimo vsi čisto svobodno, v nenehni ljubezni, varnosti, obilju in stiku. Še vedno nas mnogo ne mara svojega dela, nismo res srečni v odnosu in imamo cel kup hrepenenj in želja nad katerimi smo obupali, ker za nas to ni mogoče, ali pa to ni naša usoda (Jung bi rekel bull-Cough-shit).

“Until you make the unconscious conscious, it will direct your life and you will call it fate.”
― C.G. Jung

Ali je res vzrok, da je svet kakršen je, samo moja percepcija?

Si kdaj kupoval nov avto? in se ti je morda zgodilo, da je bilo potem na cesti kar naenkrat veliko več točno teh avtov, ki si ga kupoval? Kako to razumeš? Jaz si razlagam, da so bili tudi prej verjetno na cesti ampak jih nisem opazil. In točno to je naša percepcija. Svet je tak, kakršnega mi vidimo. In s tako percepcijo bom mislil, da je na cesti veliko avtov tega tipa. Medtem ko pred tem bi mislil, da teh avtov skoraj ni na cesti. Kaj je torej res?

Ali pa si bil morda kdaj lačen in so kar naenkrat vsi okoli tebe jedli. Na pločniku, v avtih, na avtobusu, kar naenkrat je povsod hrana. Kako to, da je prej ni bilo? Je bila, pa je samo nisi opazil, ali je morda res ni bilo? Ne glede na odgovor, se je zunanja realnost zame spremenila. Vidno in otipljivo prej, ko sem bil sit, zame ni bilo povsod hrane, sedaj ko sem lačen, pa je.

In kaj, če je slučajno možno spremeniti svojo percepcijo do te mere, da moja služba ne bi bila več slaba, da bi bila moja partnerka popolna, da ne bi bilo več vojn in lakote na svetu, da bi dosegel vse kar si želim? Se mi zdi škoda, da ne bi poskusil, če je morda res samo moja percepcija (prepričanja, vzorci) vzrok.

In meni je najboljše orodje za spreminjanje svoje percepcije psihoterapija. Sam uporabljam TCT terapijo, ter jo po novem nudim tudi drugim kot terapevt. Ukvarja se direktno z vzroki (vzorci), ki krojijo kako vidimo svet.
In ko spremenim pri sebi kakšen globok podzavestni vzrok, se mi kar nekako čudežno spremeni tudi zunanji svet.

Da ne bo pomote, to ne pomeni, da se je moje delovanje na ven prenehalo. Še vedno maham s temi rokami in “mečem pesek v mešalec”, se poskušam aktualizirati in izraziti na ven, v materialnem svetu. Le prenehal sem verjeti, da bom z materialno aktivnostjo lahko spremenil svoj pogled in doživljanje sveta.

Zunanji, materialni svet je verjetnost, ki je omejena s fizikalnimi zakoni, določenimi ob big bang-u, ali pa od neke višje sile, izvora, boga, naključja, ali kdo si vedi zakaj ima naše vesolje takšne zakone kot jih ima. Ampak še vedno je samo verjetnost! Jaz s svojo percepcijo pa izbiram, kaj bo moja realnost!