Kaj razumeš, ko slišiš ali prebereš “psihoterapija”?
Meni že sama beseda pove, da bomo “terapirali” psiho, torej bomo psiho popravljali, ker je z njo nekaj narobe. Tako kot, če si poškodujem nogo, mi bo fizioterapevt z vajami pomagal vrniti nogo v zdravo stanje.
In tako sem jaz gledal na psihoterapijo tri leta nazaj. Na psihoterapijo bi šel samo, če bi bilo z mano nekaj res narobe. Če bi se mi mešalo, če bi bil hudo travmatiziran in ne bi znal funkcionirati, če bi se hotel vzeti življenje. Takrat, ko bi si priznal, da je z mano res nekaj narobe, da ne znam več sam.
Še dobro, da do takih psihičnih zlomov ni nikoli prišlo, da sem za vse moje težke trenutke lahko samo stisnil rit, potlačil čustva, čim prej pozabil na vse skupaj in šel naprej kajne?
In ko se ti zgodi nekaj hudega, je verjetno res težko priznati, da v glavi ni vse ok. Težko je potlačiti naš ego in priznati, da ne zmoremo sami. Težko je prositi za pomoč!
Jaz imam recimo v glavi nastavljeno, da če prosim za pomoč, nisem dovolj močan. Sem šibek, len, nemočen,…vse lastnosti, ki svetu sporočajo, da nisem ta prav dec. Jaz pa seveda to hočem biti, moški mora biti moški, močan, tak ki zmore vse. Dokler nimam vsaj zanke za vratom, ne bom prosil za pomoč. Ali pa morda še takrat ne, morda raje poskusim rešiti svoje psihične težave sam, pa tudi če umrem, bom vsaj ta prav dec, kajne?
Če gradim hišo, mi je samoumevno, da bom poklical na pomoč zidarja, morda par prijateljev za težja opravila. Nisem nič manj moški, če to naredim.
Če pa za težave v glavi prosim za pomoč, sem pa šibak. In če bi se slučajno razvedelo, da hodim k psihoterapevtu, le kaj si bojo drugi mislili. Sigurno bojo rekli, da sem zmešan, me bojo gledali postrani, morda bojo bolj previdni ob meni in me tretirali, kot da sem mentalni invalid. Ali pa se me bojo bali, ker sem verjetno zmešan. Ali bom sploh še dobil normalno službo! Zanimivo, da pri gradnji hiše nihče ne misli o meni, da sem šibak, če je ne zmorem sam sestaviti.
Seveda je bilo vse to samo moje mišljenje in prepričanje. Če imaš ti drugačno mišljenje, brez problema prosiš za pomoč, ali vidiš psihoterapijo kot nekaj drugega, sem res vesel zate 🙂
Kako pa danes?
Preden sploh začnem je psihoterapij več vrst in mi je pomembno, da se tega zavedaš! Tako kot imamo dobre in slabe fizioterapevte, podobno imamo dobro in slabo psihoterapijo.
Oziroma bom rekel takole, vsaka fizioterapija bo do neke mere pomagala. Ampak če sem jaz svetovno znan profesionalni športnik, ali bom šel v državni zdravstveni dom k nekemu naključnemu fizioterapevtu in čakal na vrsto šest mesecev? Verjetno bom šel k privatnemu fizioterapevtu, ki je hkrati še kineziolog, dela s srcem in če se le da upošteva tudi somatiko, psihično stanje, sproti nadgrajuje svoje znanje, in med vsem tem mantra “om nama shivaya” 😉 Kar hočem povedati je, da je možno najti res dobro, vrhunsko pomoč ali pa malo manj dobro pomoč.
Podobno je pri psihoterapiji. Lahko gremo h klasičnemu zdravniku, in omenimo naše težave. Če so te po njegovem mnenju res hude, nas bo verjetno napotil k psihiatru ali psihologu, kjer bomo dobili psihoanalitično diagnozo, kaj je z nami narobe, dobili zdravila, ki bojo simptome skrile, da bomo lahko malce omamljeni od tablet nekako vseeno živeli v tem svetu.
Verjetno ni pri vseh zdravnikih in psihiatrih tako in samo posplošujem, in konec koncev tudi to je v bistvu pomoč.
Če želimo pa res psihično napredovati in se ukvarjati z vzroki, ne samo simptomi, potem imamo pa na vrsto cel kup drugih terapij. Kolikor je meni znano, trenutno nobena od teh ni podprta iz strani našega zdravstva, kar pomeni, da je naše zdravstvo ne krije in jo moramo plačati sami. Oziroma me moj osebni zdravnik ne bo napotil na morda za mene bolj učinkovito terapijo, in se bom moral znajti sam.
Nekaj znanih terapij v Sloveniji je opisanih tukaj: Wikipedia (psihoterapija) Vsaka ima seveda svojo interpretacijo, kaj je vzrok za težave, in se tako fokusira na naše navade ali vedenje, kulturo, stike, čustva, analizira um,… odvisno od terapije.
In če se še malo bolj potrudiš, povprašaš prijatelje po mnenju, preveriš kdo se je s kakšno terapijo v resnici spremenil in mu je res pomagala. Pogledaš še širše, morda v tujino, boš kmalu opazil, da tudi te terapije niso vse, kar obstaja in obstajajo morda še bolj učinkoviti pristopi. Že angleška wikipedia za razliko od slovenske, navaja še več vrst psihoterapij Wikipedia (Psychotherapy)
In kakšno psihoterapijo poznam jaz, da sploh pišem ta članek? V stik s psihoterapijo sam jaz prišel iz druge strani, če lahko tako rečem. Ne zato ker bi imel težave, s katerimi ne bi znal živeti, ampak ker se že celo življenje sprašujem vprašanja na katere mi nihče ne zna odgovoriti, kot so: Kaj je smisel življenja, kaj je po smrti, kdo sem v resnici jaz, kaj je zavest, itd. In tako sem prišel v stik z intenzivom razsvetljenja in posledično s transpersonalno kognitivno terapijo (TCT)
Zadnja tri leta se izobražujem za TCT terapevta in spoznavam tehnike, katere uporablja TCT in se jih seveda tudi jaz poslužujem, oz. hodim že ves ta čas na TCT terapijo. Kar mi je seveda močno spremenilo pogled na psihoterapijo.
Kako torej danes jaz gledam na psihoterapijo (TCT)?
Že sam naziv psihoterapija po moje TCT terapiji ne dela pravice. Ker v resnici nič ni za pozdraviti. Zavest v vsaki osebi je že sedaj čisto popolna. O drugih psihoterapijah ne morem komentirati, ker jih nisem izkusil na sebi, tako da bom govoril zgolj o TCT.
Seveda je zelo učinkovita tudi pri težavah v življenju, je zelo napredna in se ukvarja z vzroki celostnega obstoja naše zavesti. Je humanistične narave, kar pomeni, da je posameznik v središču, sprejema in razume različna stanja zavesti in pogled na svet. Kar pomeni, da terapevt ne bo validiral, dajal nasvetov, svojih mnenj ali analiziral, ampak bo posameznika podprl in vodil po poti razvoja kakršno si želi posameznik sam. Če to pomeni rešitev slabih odnosov, kako dobiti boljšo službo ali pa pomagati pri kakšni travmi, bo terapevt nudil podporo in vodenje v točno tej smeri.
Ne odpravlja pa samo težav, ampak omogoča posamezniku, da se samo aktualizira. Če povem po domače, ko ima nekdo željo postati astronavt, ali pa svetovni prvak v nogometu, morda novi Einstein, mu ta terapija lahko pomaga, da odstrani vse notranje ovire v psihi, s katerimi si sam podzavestno preprečuje priti na cilj.
Posamezniku pomaga najti samega sebe, da se individualizira, da postane unikaten v tem življenju, da zažari tisti unikaten plamen v srcu, ki ga nosi čisto vsak od nas. Vodi do samo realizacije. Kar pomeni, da posameznik spozna in izkusi, kdo v resnici je, v dokončnem pomenu. Kjer na nek način dobi posameznik odgovore na vprašanja kot so: Kdo sem jaz, kaj je smisel življenja, kaj je po smrti, itd.
Torej, TCT psihoterapije jaz ne vidim kot terapijo, ki bi samo zdravila psihične težave, ampak kot tehniko, ki podpira rast moje lastne zavesti in posledično izboljša tudi moje vsakdanje življenje v službi, odnosih, prostem času, itd.
Kako pa ti to vidiš, so se ti vklopila kakšna čustva, bi rad delil svoje mnenje?
Napiši v komentarje spodaj, hvala.
Trans personalna kognitivna terapija (TCT) meni ni samo psihoterapija, ampak trening za rast zavesti.