Namen te objave je, da delim svoje mnenje o pokoju. In da se ti, bralec, vprašaš kaj tebi to pomeni in ali se morda igraš igro, ki ti ni več OK?
Kaj je zame upokojitev?
Tako kot sem bil naučen od staršev in od sistema, se rodiš, hodiš v šolo, fax, nato pa začneš delat. In delaš dokler nisi delal določeno število let, ali pa si dosegel neko starost. Potem ti ni več treba delat in država, oz. drugi plačujejo za tvoje življenje, si svoboden. Telo je staro, si brez energije, ne da se ti več delat in gibat. Otroci so odrasli in samostojni, morda si dedek ali babica. To vidim tudi kot nek cilj, po katerem je vse nedefinirano, prosto. Do takrat si je treba vse urediti, ker takrat ne bo več energije.
In tako kot v ostalih blogih bi rad malo pogledal ta koncept pokojnine, kaj se pravzaprav igram, kaj pričakujem in kakšna je resnica v ozadju.
In ker je pokoj zelo vezan na delo, kaj meni pravzaprav predstavlja delo. To je meni neka dejavnost, ki mi prinaša denar. Če me ta dejavnost veseli, recimo šolanje padalcev, potem je to še toliko bolje. Če res uživam v tem, potem temu že kar težko rečem delo. Delo je zame torej nekaj neprijetnega, nekaj v čem ne uživam izgleda? Ampak, če dolgo časa delam eno in isto, potem ta dejavnost meni rata monotona, dolgočasna in spet ne uživam. Slej ko prej to postane samo “delo”.
Zame bi bilo torej idealno, da bi dobil dovolj denarja z aktivnostmi v katerih uživam. V aktivnostih kjer sem lahko kreativen, kjer se lahko v polnosti izrazim, kjer se lahko vse moje misli realizirajo. Pa naj bo to letenje po zraku, programiranje kompleksnih programov, slikanje neke risbe, igranje igric, vodenje podjetja, ali pa čiščenje okolice.
In če bi lahko služil z vsemi svojimi aktivnostmi, v katerih uživam, ali bi si želel iti v pokoj? Ja zakaj le, saj pa v tem uživam. Ko v neki aktivnosti več ne bi užival, bi jo v polnosti izkusil, izrazil, se je “najedel”, bi izbral neko drugo aktivnost in počel tisto. Jaz se torej nočem rešiti prijetnih aktivnosti, ampak se hočem znebiti aktivnosti oz. dela, v katerem ne uživam. In to velja ne glede na mojo starost. Do smrti si želim biti aktiven in delati kar me veseli. Nikakor ne želim, pokoja kot tisti zaslužen počitek od 40 let neprijetnega dela. Zakaj bi sploh delal nekaj kar si ne želim, kar me ne veseli?
Jaz imam sedaj že misli v glavi: Ma Grega to ni mogoče, ne moreš kar menjavati posla vsaki dve leti. Jaz sem se rodil v revni familiji. Jaz nisem tako pameten, da bi lahko bil zdravnik. Tebi je fajn, ko te veseli to kar delaš. Jaz imam družino za katero moram skrbeti, ne morem dati kar odpovedi.
In vse to je čisto utemeljen strah. Ampak je zgolj strah, ki ga nosim jaz sam v sebi, s svojimi prepričanji. In tukaj lahko naredim ogromen napredek, če se poglobim vase in predelam te koncepte, ki mi krojijo življenje. Z raznimi tehnikami ali pa s kvalitetno psihoterapijo se da narediti ogromno.
Kaj se torej v resnici grem s tem pokojem? Ali je morda to neka odrešilna nitka, po kateri bo vse enostavno? Hodim morda na delo, kljub temu, da ga ne maram, ker me je strah odpreti svoje podjetje in delati tisto kar me res veseli? Me je strah, da ljudje ne bojo sprejeli moje kreativnosti, mojih idej? Ali moram res sedaj kupiti stanovanje, pa tudi če s slabim kreditom, da bom v pokoju preskrbljen? Me je mogoče strah starosti in nebogljenosti in delam vse sedaj, tudi če je neprijetno, samo da bo tista starost čimbolj mila?
Kaj pa ti, kako pa ti vidiš pokoj?
Hvala za branje 🙂
Ali lahko zagotovo trdim, da bom čez 5 let še živ?
Če ne, kako lahko potem toliko življenja podrejam prihodnosti, ki bo morda nekaj čisto drugega, kot si prestavljam?