Drugi?

Danes zjutraj sem razmišljal, kako se mi zdi ta moj blog eno bluzenje. Kaj si morajo nekateri moji prijatelji, sorodniki, znanci misliti o meni, ko to berejo. Mogoče nekateri mislijo, da se je Gregu čisto odpeljalo. Že prej nekako ni delal stvari, ki jih dela večina ljudi. Te misli so pa kaplja čez rob.

In ob deljenju mojega globokega razmišljanja, me je strah, da me ljudje, ki so mi blizu, ne bi več sprejeli. Da me ne bi hoteli več ob sebi, da bi se počutili ogrožene ob meni. Ali pa se preprosto ne bi znali več pogovarjati z mano.

Po drugi strani pa mi je iskrenost in pristnost res pomembna. Okolje in kultura kjer živim, prežema misel “Kaj si bojo pa drugi mislili”, “Spodobi se”, “Tega se pa ne počne”. In če nekdo nečesa ne pove ali naredi zato ker ga je strah, kaj si bojo drugi mislili, žal to zame ni pristnost.
Če se pospravi stanovanje samo takrat, ko pridejo obiski, veliko večino časa je pa razmetano, ja potem to zame ni pristno. Če ti paše imeti razmetano, potem to pokaži in “bodi to kar si”.
Seveda pa popolnoma razumem strah biti pristen. Če me ljudje ne sprejmejo, bom izobčen, neljubljen, sam. In tako ne morem preživeti, ker sem socialno bitje.

Za razliko od izražanja svojih globokih misli, pa je zelo enostavno govoriti o drugih. Ampak kaj pravzaprav sporočamo, ko govorimo o drugih? Če pozorno “poslušaš”, boš morda opazil, da vsi vedno “govorimo” le o sebi.

Čaki, kako to misliš, da vedno govorimo o sebi?
Če rečem: “Mene boli noga.”, govorim o sebi. Če rečem, da je moj sosed smotan, govorim pa o njemu.

Ampak če podrobno pogledam drugo poved, v resnici sporočam, da je meni ob sosedu neprijetno, da se morda počutim nesprejet ali nekaj v tej smeri. Zelo lepo sem zapakiral svojo stisko v to, da je sosed smotan. Ali mi je morda pretežko pogledati vase in izraziti, kaj je globoko v meni? In veliko lažje rečem, da je sosed smotan?

Torej enostavno in sprejeto bi bilo, da bi pisal nekako takole:
Joj danes sem moral vstati že ob 6h, ker mi šef teži, da moram biti ob 8h v pisarni. Res je tečen, s tistim svojim lepim porschejem. Žena pa otroci ga verjetno ne poslušajo, pol pa nam zaposlenim teži, da ga poslušamo. Sploh ne vidim smisla zakaj morem bit tok zgodi tam. Komi čakam da bo konec šihta, da grem lahko popoldne v hribe, zvečer pa po nov ogromen TV. Netflix ma eno novo serijo in komaj čakam, da jo grem gledat. S sodelavcem se res veseliva vsakič, ko pride nov del.

Ali pa:
Danes zjutraj sem vstal malo pred 8h. Zjutraj naredil jogo potem sem pa skočil v btc po mandarine. Joj ej kakšna gneča je bila tam, že ob 10h zjutraj. Toliko ljudi in avtov na kupu, ne vem kaj vidijo v tem btc-ju. In milijarda različnih oblačil naprodaj. Kot da bi bile obleke in kaj imam oblečeno najbolj pomembna stvar preživetja. Pa da imamo lepe avte in se pred kristalno palačo slikamo vsi zrihtani, bljak. Komaj čakam, da pride vikend, ko bom spet na letališču med letali in padalci. Oh letenje mi je res fajn.

In tak način govora je meni zelo poznan, mi je zelo enostaven. Seveda ima vsak svoje mnenje. Morda ga zbode, ker je sam šef podjetja in se čuti napadenega ali pa mu je btc res všeč in ljubi obleke. Morda si nekdo misli, da je skakanje iz letala norost in bo kljuboval temu.

Ampak poanta je, da se mi je zelo enostavno ukvarjati z zunanjostjo, s porscheji, šefi, btcjem, itd. Kljub temu, da sem šel tudi jaz v btc in dodal k tisti gneči. Brez problema stokam o šefu, pa vseeno sem jaz tisti, ki je podpisal pogodbo in hodi v tisto službo.
Veliko lažje mi je prestaviti problem nekam ven na druge. Jaz lahko tako ostanem nedotaknjen, ničesar kriv, brez odgovornosti. Težje mi je pa prevzeti odgovornost, pogledati vase, zakaj delujem tako kot delujem.
S tem mislim na svoj odziv na zunanjost, moje mnenje o samem sebi, oz. moj karakter.

Že ta stavek, bi mi bilo veliko lažje napisati takole:
S tem mislim na naš odziv na zunanjost, naše mnenje o nas samih, oz. naš karakter.

Ali pa najlažje:
S tem mislim na tvoj odziv na zunanjost, tvoje mnenje o sebi, oz. tvoj karakter.

Torej zelo lahko bi mi bilo pisati, kako imaš ti težave in preberi sedaj moj blog, da si boš lahko pomagal. Jaz se sedaj šolam za psihoterapevta in jaz vem kaj je dobro, nimam nobenih težav. Jaz sedaj poznam občutke in vzorce, vem kako boš to popravil in preberi sedaj moje mnenje.

Veliko težje mi je pa pisati o sebi, da sem jaz tisti, katerega moti btc, šefi, obleke itd. Ker s tem usmerim bralca nase, na moje razmišljanje in se na nek način počutim obsojan. Čisto vsaka objava tukaj, je na nek način zame neprijetna. Na nek način sem ranljiv, ker govorim o sebi.
In tako se bojim, da moji prijatelji preberejo kakšno od teh objav in se ukvarjajo z mano. Da si mislijo, “Ojoj kaj ma ta Grega v glavi, čist je zmešan. Kok je bil boljši prej, ko ni toliko filozofiral in se ukvarjal s psiho”.

Istočasno sem pa vesel, če te objave ustvarijo nelagodje, tudi če je usmerjeno name. To meni pomeni, da sem zadel v nekaj kar ni sprejeto, nekaj kar moti. Kjer je lahko prostor za napredek, če se tako izbere. In želim si, da bi te objave v ljudeh nekaj premaknile, da bi se začeli spraševati o smislu življenja. Da bi se ukvarjali s sabo in raziskovali svojo realnost. Da bi našli in živeli svoj smisel in svojo pristnost, svojo pravo naravo in ne tisto, ki so nam jo dali starši in okolje v otroštvu.

In ne želim biti čudak ali filozof, še bolj kot prej si želim srčnega stika s pristnimi ljudmi. In si želim, da bi vsi živeli izpolnjeno življenje. Ampak kolikor sem do sedaj raziskal mislim, da je rešitev v nas samih in ne zunaj.

Z zunanjostjo in drugimi se je veliko lažje ukvarjati kot pa z notranjostjo in sabo. Ampak kje pa v resnici doživljaš zunanjost in druge? Ali lahko koga vidiš, čutiš, slišiš, doživiš, kje drugje kot pa v svoji zavesti?