Ah kar naveličan sem vedno enega in istega stila, ki ga imam. Najprej uvod, nato slika in potem jedro članka.
Tokrat bom malo zmešal vse skupaj.
Izkušanje primerjave (dualnosti):
Ko se zjutraj zbudim, se mi zelo hitro vklopi um in začem primerjati različne lastnosti. Sem v telesu in “zunaj” mene je spalnica in svet, življenje. Torej sem subjekt, ki zaznavam nek objekt, sem nekdo, ki zaznava nekaj.
In zjutraj sem lahko recimo zaspan, raje bi bil buden. Zunaj je tema, raje imam svetlo in sonce. Odpravljam se na šiht, raje bi šel na izlet in cel dan hodil po hribih. Ob 12h sem lačen, raje bi bil sit. Ko grem domov, je na cesti gužva, raje bi bil čimprej doma. Ob koncu dneva sem zaslužil 100 eur, raje bi jih zaslužil 1000.
Ali pa, ko se zjutraj zbudim sem buden, raje bi bil zaspan in lepo spal, ker uživam v spanju. Zunaj je sonce, raje bi imel temo, da bi lažje spal. Odpravljam se na izlet, pa bi raje šel v pisarno, ker sem zmatran in me vse boli. ob 12h sem še vedno sit, raje bi bil lačen, imel apetit in jedel z užitkom. Ko grem domov je na cesti vse prazno, takoj bom doma, jaz bi rad bil pa dlje v avtu in v miru poslušal celo audio knjigo do konca. Ob koncu dneva sem zaslužil 1000 eur, lahko da me imajo vsi radi samo zaradi denarja, sploh ne vem kdo je iskren do mene, raje bi ga imel manj in pristno prijateljstvo.
Podobne izkušnje na zunaj, pa vendar čisto drugačno doživljanje. V mojem doživljanju tega sveta, je primerjava kaj je boljše in kaj slabše ena velika iluzija in čisto neutemeljena igra. Vsaka lastnost in doživljanje je unikatno in neprecenljivo. Tudi če ta lastnost prinese negativne izkušnje. Te negativne izkušnje so “negativne” samo zato, ker jih jaz imenujem negativne, ker se jih jaz branim, ker sem se jaz odločil ali pa bil naučen, da jih nočem izkušati. Same po sebi so pa samo drugačne, unikatne. Vse so čisto ok in popolne same po sebi.
Primerjava (lasnosti):
Kdo se je sploh spomnil primerjave? Na nek način se nobene stvari ne da primerjati z drugo! Seveda lahko rečemo ena stena je bele barve, druga pa zelene. Steni sta različnih barv, ampak kako jih v resnici lahko sploh primerjamo, če sta različni?
Vsaka stvar, ali pa recimo raje materija, ima neke lastnosti. Tako makroskopske: stol, miza, avto, oseba,… kot mikroskopske in kvantne: celica, bakterija, elektron, kvark, nevtrino,…
Ampak lastnosti samih po sebi ne moremo primerjati, vsaka lastnost je drugi popolnoma različna. Moj um je tisti ki rad predalčka. Če ima stena neko lastnost, ki ji rečemo barva je to potem v nekem predalčku barv. in tako potem lahko kategoriziram stvari po barvah. Če ima neka stvar lastnost kot je dolžina, recimo cesta, potem lahko kategoriziram ceste po dolžini kot 1 km, 2 km, 13 km, 163 km,…
In glede na te lastnosti, ki jih imajo stvari, je moja subjektivna izkušnja drugačna. Pri beli steni bo več svetlobe, in se bom počutil svobodneje, lažje bom dihal. Zelena stena me spominja na gozd in bom bolj miren. Kratka cesta mi pomeni, da je verjetno neka stvar blizu in ne bom porabil dosti časa do tja. Dolga cesta mi pomeni pa potovanje.
Torej moje izkušnja doživljanja sveta je ob različnih lastnostih stvari, zunanjosti, drugačna.
Slika jabolk, ki se jih ne da primerjat 😉
Rdeča nit:
Ko imaš v življenju “slab” dan, trenutek, občutek, se spomni, da koncept “slabo” in “dobro” ni realen, ampak je priučen, kulturno pogojen, omejen. Vsaka lastnost in izkušnja v življenju je unikatna, drugačna, minljiva, popolna!
Vrednotenje:
Kjer mene boli primerjava, je ko neko izkušnjo ali pa lastnost začnem vrednotiti. Če bi rad nekam hitro prišel, ker nimam veliko časa, mi bo vsekakor bolj všeč izkušnja kratke ceste, kot pa dolge, ker če je do tja daleč, bom zamudil. Občutek, ko hitim in sem živčen mi ni vredu. Tudi, ko pridem nekam prepozno, se ne počutim vredu, ker sem naučen, da zamujati ni ok.
Ko sem v šoli in za nek izračun dobim oceno 3, sošolec pa 5, pomeni da je on boljši kot jaz kajne? Jaz imam plačo 1.500 eur moj sodelavec pa 3.000. Verjetno je boljši od mene, nekje nekaj več zna, je bolj priden kajne? Če doma pometeš in je vse pospravljeno, si priden, sprejet, je vse ok. Če ni pospravljeno, potem si pa umazan, slabši, si ne zaslužiš večerje, torej je razmetano in umazano slabše?
Torej ob tem vrednotenju se meni začne obračati želodec. Kdo zavraga pa sem jaz, da lahko določim da je pospravljeno boljše? To pomeni, da imam vedno vse v predalih in ni nič na dosegu roke. Ko imam vse na tleh, lahko veliko hitreje primem neko zadevo. Torej kako je lahko pospravljeno boljše.
istočasno pa, ko imam posrapvljeno, točno vem kje najdem nogavice, posodo, orodje. In ne rabim iskati po prostoru, sem bolj učinkovit. Torej je pospravljeno vseeno boljše ali ne?
To je čisto subjektivno doživljanje!
Podobno je s plačami, če jaz pridno delam 8 ur na dan, pometam ceste in pospravljam smeti, res se potrudim, da je čisto, dam vse najboljše od sebe in dobim na koncu 1.000 eur na mesec. Nekdo drug, ki da pravtako vse od sebe, res se potrudi na nogometnem igrišču, 8 ur na dan igra nogomet, na koncu dobi pa miljon eur na mesec. Ali je sedaj nogometaš več vreden kot smetar? Ali je morda smetar več vreden kot nogometaš, ali ni bolj pomembno, da je čisto okolje, kot da nekdo brca žogo? Kaj je bolje 1.000 eur na mesec ali 1.000.000+?
Seveda je večje, daljše, močnejše, debelejše, glasnejše,… boljše. Manjše, šibkejše, ranljivo, tanko, kratko, suho, nizko,… pa slabše kajne?
Spet čisto subjektivna izkušnja vsakega posameznika! Le naučen in navajen sem, da je nekaj bolje, drugo pa slabše. Igramo se igro, da je nekaj vredu, drugo pa slabo, da je nekaj prav, drugo pa narobe.