Evo nas, po dolgem času spet en nov brain fart. Rad bi pisal o enem meni nejasnem konceptu: “Kaj je smisel življenja?”
Torej, ali je smisel življenja, da se rodim, hodim v šolo, službo, naredim družino, sem skrben starš, poskrbim da grejo moji geni naprej, grem v pokoj in umrem? Ali je morda, da sem šolan doma, mi starši predajo svoje podjetje, ali pa ustvarim svoje podjetje, ki bo služilo milijone, delam kar želim, imam vsega dovolj in umrem? Je morda, da se rodim kot menih, se odrečem vsemu, meditiram in molim celo življenje in nato umrem? Ali je morda smisel, da sem padalec celo življenje in vsak dan letam po zraku. Morda da postanem astronavt, ali mister sveta, morda možganski kirurg, ali pa najbolj slaven igralec, pesnik, znanstvenik, da mi postavijo kip?
Kaj pa ti misliš, kaj je zate smisel življenja?
Kaj je torej smisel, zakaj smo tukaj, živi in se sprašujemo taka vprašanja?
Ko kaj takega vprašam prijatelje, znance, družino, noben nima odgovora ali pa dobim odgovor, ki me ne zadovolji. Po navadi nekaj v smislu, kaj se pa to sprašuješ, ne kompliciraj, pojma nimam, bodi vesel, ljubi se, uživaj življenje, ipd. Um je sicer do neke mere zadovoljen, v notranjosti v srcu imam pa imam en tak blagi občutek, kot da to ni to, da je nekaj več, da hočem več.
Znanost je v zadnjih letih našla veliko odgovorov, zakaj narava, svet in naša telesa delujejo tako kot delujejo in na nek način je že to samo po sebi veličastno. Tako kot Brian Cox pravi v videu spodaj, kaj več sploh še hočem?
Ampak ne glede na vse racionalno odgovore, jaz še vedno nisem zadovoljen! Nekaj znotraj mene ni zadovoljeno.
Tudi v moji realnosti je življenje veličastno, zajema celo paleto izkušenj, veselja, žalosti, ljubezni, drame, rojstva, smrti, rasti, padcev, napredka, živosti, nesreče, uvidov, itd. Ampak še vedno se sprašujem, kaj je smisel vsega tega? Kaj je moj smisel v vsem tem?
Vse na zunaj je minljivo, ljudje se rodijo in umrejo, živali prav tako. Rastline rastejo in slej ko prej zgnijejo. Gore obstajajo dolgo časa, ampak tudi te niso večne. Tako kot kontinenti na našem planetu, se vse spreminja, je minljivo. Skozi teleskope smo videli, da tudi planeti in zvezde niso večne. Torej kaj je smisel vsega, če je vsega zunaj slej ko prej enkrat konec, je minljivo? Kakšen je torej smisel minljivosti?
Kaj pa posmrtno življenje ali reinkarnacije? Kaj pa če to res obstaja, kaj pa če po smrti ni vsega konec, kaj pa če se takrat šele začne? Kaj pa če smo res ena ogromna zavest in se v tem življenju nekaj učimo, se spreminjamo, spoznavamo sami sebe? Kaj pa če smo mi vsi bog, ki spoznava samega sebe? Ali je svet na zunaj, ki se ga vsak dan dotikam in vidim sploh stvaren? Tudi kvantna fizika pravi, da materije v bistvu ni, da je vse samo energija. Kaj pa umrli ljudje in bitja brez teles? Cel kup ljudi se baje pogovarja z umrlimi, z raznimi dušami in angeli, ali vse to res obstaja? Kaj pa sanje, lucidne sanje, potovanje izven telesa? Kaj pa Samadhi, Nirvana, razsvetljenje, kaj sploh je to?
Včasih sem se veliko manj pogovarjal o teh temah, zato da bi bil sprejet, da ne bi bil obsojan, da bi me imeli ljudje radi, da bi se smejali z mano in jih ne bi spravil v nelagodje, ko bi raziskovali tako globoke teme. Kaj si bojo pa drugi mislili, če morda izrazim, da se sprašujem ali pa celo verjamem, da morda obstaja nek bog s sivo brado, ki me gleda iz oblakov in si piše kljukice ali pa križce glede na moja dejanja. Seveda sem se tega bal, saj sem tudi jaz obsojal drugačne ljudi, še vedno jih do neke mere. Jaz sem tisti, ki ni sprejel čudakov, oz. ljudi, ki sem jih jaz tako obsojal.
Danes, ko lahko sprejmem veliko več nenavadnih teorij in prepričanj, pa istočasno lažje tudi sam delim taka vprašanja. Lahko se na glas sprašujem kaj je smisel življenja z vedno več ljudmi. Lahko sprejmem, da ima vsak svojo realnost, da je recimo za nekoga najlepša rumena barva, za drugega pa modra in oboje je res.
Kar hočem sporočiti je, da opažam razliko pri sebi. Ko sam ne obsojam več toliko, kot sem včasih, je tudi mene manj strah delati stvari, pri katerih bi se počutil obsojan. In želim si da bi bilo vedno več ljudi, ki bi lahko sprejeli drugačnost in ne obsojali. Da bi lahko vsi skupaj hitreje prišli do teh globokih odgovorov in uvidov, ki se jih v materialnemu svetu le redko dotaknemo.
Tudi meni je težko biti v stanju, ko ne vem, ko nimam odgovora. Ne zdržim prav dolgo v tem, ne vedenju. Dokaj hitro grem delat, ali nekaj pospravljat, na kolo, gledat film, uživat, da se ne rabim spraševati. Da me preprosto življenje oz. zunanje dogajanje prevzame. Biti v ne vedenju in se spraševati, filozofirati in se poglabljati mi je težko. Včasih si mislim, da se lahko tako ljudem zmeša!
Nekaj stvari sem že doživel, veliko še ne, morda jih ne bom nikoli. In še vedno nisem našel smisla tega minljivega življenja. Imam pa vedno bolj občutek, da ga ne bom našel v zunanjosti, v zmagah, v dragih športnih avtih, v rojstvu otrok in vzgajanju, v velikih hišah ali pa v hudih nesrečah, reševanju sveta, ljudi in živali. Imam občutek da odgovor tiči nekje veliko globlje v meni, globlje od logičnega razmišljanja, globlje od fizičnega sveta, nekje kar se ne da opisati z besedami ali napisati teorije, ampak se da to samo izkusiti. V resnici pa še ne vem, morda pa smisel sploh ne obstaja, raziskujem!
Kako pa ti to doživljaš, je tudi tebi težko, ko nimaš odgovorov? Ali si hitro “oblečeš” en odgovor kot: “Ah smisel življenja je biti vesel” in greš naprej?
Morda je pa smisel življenja: “Ko prideš do konca poti (in ni več odgovorov), se je tvoja pot šele začela.”